METLIKA, ŽUNIČI – Sploh vemo, koliko avtohtonih pasem ovc, pujsov, krav, ki jih je redil slovenski kmet, smo zaradi globalizacije in intenzivne reje, kjer lastnik ozko gleda le na količino proizvedenega mleka ali mesa, izgubili, pa kokoši, ki so se pasle po dvorišču in dajale jajca in meso, oslov in konj, ki so rezali brazde in vlekli lojtrnike?!
Mednarodna fundacija in evropske mreže za ohranjanje živalskih pasem in rastlinskih vrst v kmetijstvu – SAVE (Safeguard for Agricultural Varieties in Europe) s sedežem v St. Gallenu v Švici so letošnjo skupščino in mednarodni strokovni posvet organizirale v sodelovanju z Javnim zavodom KP Kolpa, in to v Metliki in Žuničih, v osrčju Krajinskega parka Kolpa, kjer se mimogrede trudijo ohraniti denimo avtohtono ovco belokranjsko pramenko.
Izgubili na desetine pasem
Po besedah dr. Draga Kompana z biotehniške fakultete in dolgoletnega člana mednarodne fundacije smo v zadnjih 50 letih samo v Evropi izgubili nekaj 100 avtohtonih pasem domačih živali, v mali Sloveniji kar nekaj 10.« Rejec Boris Grabrijan iz Bele krajine, ki ima v svoji 200-glavi čredi kar pet pasem ovac, opozarja, da smo denimo izgubili podolsko govedo, pšenično govedo... »tudi istrsko govedo – boškarine, smo izgubili, pa smo ga zdaj pripeljali nazaj iz Hrvaške. Kar je dobro.«
Jezersko-solčavska ovca je za rejce zanimiva in zato najbolj razširjena v Sloveniji, daje namreč po dve jagnjeti na leto, kar druge ne. Poleg nje imamo še 1800 istrskih pramenk in 900 belokranjskih pramenk. Obe so rejci komaj rešili pred izumrtjem, zdaj sta populaciji stabilni, a vseeno ogroženi. Čeprav je istrijank dvakrat več, jih redijo le trije rejci, medtem ko so belokranjske pramenke razpršene med manjše rejce, kar je za ohranjanje pasme bolje, saj v primeru opustitve reje pri kmetu ni tako ranljiva.
Po besedah Grabrijana so imeli v osemdesetih o belokranjkah in istrijankah celo strokovnjaki čudno mnenje, češ da gre za primitivne pasme, ki niso več uporabne in jih nima smisla rediti. A so se časi obrnili, resnejše študije so pokazale, da ni vse zlato, kar se na prvi pogled zasveti.
Ekonomična belokranjka in prestižni krškopoljc
Jezersko-solčavska ovca je izjemno priljubljena, ker se je voljna pariti skoraj vse leto, kar je tudi svetovna redkost. Toda dve jagnjeti na leto zahtevata od rejca precej več napora kot eden.
»Če povrže januarja, februarja, potem moram za jagnjeta poskrbeti, se pravi imeti hlev itn. Belokranjska pramenka povrže v povprečju 1,2 jagnjeta, vendar na paši, in je z njo precej manj dela, skoraj ne potrebuješ posebnega hleva in dodatne krme. Vprašanje je, kdaj se ekonomika izzide?« komentira Grabrijan.
Podobna zgodba se je razvila s krškopoljskim prašičem, starodavno domačo pasmo s kot lok zakrivljeno hrbtenico in starinskim, malce potlačenim rilcem, pepelnato črne barve z značilnim belim ovratnikom.
Krškopoljc tudi danes ne more tekmovati s pasmami intenzivne farmske reje, kjer se pričakuje, da ima plemenska svinja od 25 do 30 pujskov na leto, krškopoljc jih ima od 15 do 20. Poleg tega pravijo, da malce počasneje prirašča... Vendar pa ima tudi svoje prestižne adute; krškopoljc je namenjen domači, skorajda dvoriščni reji, kamor je vključena paša v sadovnjaku. Krmijo ga z žitom in krompirjem z domače njive, kar daje izjemno sočno meso, ki ga sicer ne dobimo več. To se ceni. In plača. Tudi kmetu, in tako je prav.
Opustili podolsko govedo, kaj bo z drežniško kozo?
Med kravami smo uspešno ohranili bohinjsko kravico ciko, ki je skoraj izumrla. Danes zanimiva pašna žival hribovskih kmetij zahteva malo in daje veliko. Kot rečeno smo nazaj naselili istrsko govedo – boškarina, a smo popolnoma opustili sivo podolsko govedo starinskega videza z velikimi rogovi.
Toda strokovnjaki opozarjajo, da je zelo ogrožena drežniška koza. Grabrijan pravi, da gre za izjemno zanimivo pasmo, nadvse prilagojeno na okolje, a precej divjo in neobvladljivo, saj v gorah nad Tolminom in Bovcem tekmuje z gamsom. Na zimo pa se vrne s paše v dolino. »Ko smo pasmo predstavili na sejmu v Gornji Radgoni, sta dve preskočili ograjo in nam zbežali, ene nismo nikoli našli.«
Desetletne raziskave posameznih pasem so tudi pokazale, da ima skoraj vsaka nam všečna lastnost posamezne pasme tudi svojo temno, negativno plat.
»Spoznali smo, da pasem ne moremo kar prestavljati iz okolja v okolje, niti jih ne moremo zamrzniti za hude čase, kot so bili predlogi. Če bi pasmo odmrznili čez 100 let, verjetno ne bi preživela, saj se vseskozi prilagaja na spreminjajoče se okolje,« poudarja prof. Kompan.
Strokovni del konference v Metliki so udeleženci zaključili z obiskom Marindolskih steljnikov, Vrhovskih vrač, marindolske lipe in novega kolekcijskega visokodebelnega sadovnjaka Kalce.
»Volov danes ne uporabljamo več za oranje, je pa v Evropi trend ohranitve starih, avtohtonih in zapostavljenih pasem z dodajanjem novih vsebin,« pove za konec dr. Kompan.