Tekmuj tam, kjer si sam, je bilo življenjsko vodilo njenega očeta in Elza Budau si je to globoko vtisnila v spomin. Saj ne, da bi edina pisala besedila za slovenske popevke – ta letos slavi svojo 50-letnico –, a ko seštejete vse, nabralo se jih je krepko čez tisoč, Elza zares postane zmagovalka. Navsezadnje je njena tudi Poletna noč, njej nekoliko ljubša v izvirni izvedbi Beti Jurković. Za odtenke gre, ti pa Elzi, večni iskalki popolnosti, pomenijo veliko.
Noče, da ji pravijo dama
Rodila se je nesrečnega leta 1941 v Beogradu. V njej se pretaka kri francoskih in italijanskih prednikov. Proti Balkanu nima nič, a ji je ljubo, da je njen dom nazadnje postala Ljubljana. Mesto z reko in s hribom, z Ljubljanico in Rožnikom, ki ju na dolgih sprehodih raziskuje vedno znova in znova. Ja, pred dvajsetimi leti je naredila tudi izpit za avto. Po 232 učnih urah in skoraj dveh letih trme pa tudi smisla za humor, je rekla. Ampak še vedno raje hodi peš. Rada ima svojo samost, ki jo polnijo sprehodi, branje, kuhanje. Je redna gostja ljubljanske tržnice, in če bi sprejela vsa povabila na kavo, ki jih je tam dobila, bi že davno umrla, pravi vedno urejena in karizmatična dama, ki pa te besede v povezavi s sabo ne mara preveč. Zato ker se jo danes uporablja vse povprek.
Za arhitektko
je je bilo škoda
Glede besed in njihove uporabe je zelo občutljiva. Za svoje pesmi jih je, včasih eno samo, iskala vse noči. Moralo je biti popolno, in če poslušate njena besedila, med drugim se je podpisala pod Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak, Pegasto dekle, Ko ljubezen umre, Na pragu let, Ti si moja ljubezen, to začutite. Elzi ljubo nizanje besed ni bilo namenjeno le popevkam. Teh se je študentka arhitekture lotila bolj po naključju. Ko je na prijateljičino pobudo prevedla besedilo pesmi Franka Sinatre, so jo kmalu poklicali z Radia Slovenija in ji naročili novo besedilo. Za njim pa še eno in čez nekaj časa so jo vzeli v službo. Njen profesor na arhitekturi Edvard Ravnikar je rekel, da je je za ta študij preprosto škoda. Je imel kar prav, se strinja gospa, ki ima toliko domišljije, »da si jo maže tudi na kruh, če je treba«, kot je rekla nekoč.
Ljubezen do kuhanja
Njena domišljija je našla pot v zapisane besede že v najstniških letih, in sicer v njenem prvem romanu Diagram neke ljubezni (1958). Pisala ga je na pisalnem stroju v kopalni kadi, ker drugje v stanovanju ni imela miru. Slabih trideset let pozneje je napisala drugi roman Ljubezen v f-molu. En sam seks, so rekli takrat, a v resnici gre za ljubezen. Elza jo pozna, seveda, v njenem imenu je bila nekoč tudi poročena. Pet let je trajalo. A ni ustvarjena za tako življenje. Za vsakdanjost dvojine. Ljubša ji je ednina. Tako zelo, da ji je pogosto odveč tudi množina. »Nimaš se o čem pogovarjati. Potem pa grem že rajši na Rožnik pogledat, ali je kje kakšna goba.« Pozna darove narave in je spretna v kuhinji. Njene hrustljave misli v radijski oddaji z enakim naslovom so bile uspešnica. Zapiskov je za več kot 600 strani. Tudi zaradi njene želje po popolnosti. Žilico za kuhanje, ki je vedno povezano z zdravim življenjem, ima po svoji noni po mamini strani. Bila je iz družine, ki ni bila bogata, ampak zelo kulturna, spretna, pametna in lepa. Elzi pravijo, da ji je zelo podobna.
Imena Slovenske popevke
Učila se je igrati klavir, študirala solo petje in nekoč je odpela svojo Poletno noč. Pravilno, ker je pač imela znanje, ampak zanjo predaleč od popolnosti. Zadnja leta ne piše veliko, vsaj besedil ne. Tudi zato, ker manj pišejo, ali pa jih ni več, tudi drugi člani njene glasbene družine. Jože Privšek je bil genialni perfekcionist, pravi Elza, Bojan Adamič skoraj pobalinsko igriv, Ati Soss pa že v tistih časih meščan Evrope. O Mojmirju Sepetu pravi, da ima neverjetno življenjsko energijo, optimizem in kristalno čiste melodije, pri Juretu Robežniku pa ceni njegov posebni, skoraj angleški humor in mir, zaradi katerega si rad v njegovi bližini.
Imena, ki so pisala zgodovino Slovenske popevke. Skupaj z Elzo Budau, dolgonogo karizmatično damo, ki uživa v tej zasluženi pozornosti in tudi v svoji izpolnjeni samoti. Z vsemi gubami vred. »Vse sem zaslužila. In to pošteno.«
