Proti Denisu Avdiću nimam nič, ga med 45-minutno vožnjo v službo in šolo tudi poslušamo po radiu, včasih je bolj duhovit in drugič manj, ampak to je razumljivo, vsakodnevno humorjenje je naporen poklic in so tudi humoristi sem ter tja lahko malo v depri.
Včasih pa kdo prav njim osebno stopi na žulj, in včeraj sem videl ali, bolje, slišal, kako potem niso čisto nič več duhoviti. Konkretno govorim o včerajšnjem članku v naših in vaših Novicah, da Avdić pod svojim blokom v Tacnu parkira enega od dveh beemvejev, ki ju premoreta s partnerico, na prostoru za invalide, kar smo podprli tudi s fotografijo (ob tem izrecno poudarjam, da Avdiću nisem fovš za bavarca, lepo, da je humor, ki ga v naši razpadajoči državi in družbi kronično primanjkuje, dobro plačan, poleg tega se model razdaja na milijon koncev, od radia in teveja do teatra in vodenja prireditev).
Zgodaj zjutraj se je prebral tudi Avdić in reagiral nemudoma, sredi svojega radijskega šova: v etru je telefoniral življenjski sopotnici, kako da mu dela štalo, da ga zaradi njenega parkiranja vlačijo pa cajtengu, ne boste verjeli, v znak kesanja mu je morala zmoliti očenaš, ki ga itak ni znala. Na koncu so izpadli bebci verni in tisti, ki ne kršijo pravil. Pa tudi invalidi naj svoje bemfelne parkirajo drugje.
Prejšnji teden smo imeli precej daljši članek o še enem, verjetno bolj znanem, vsekakor pa za slovensko popkulturo veliko bolj zaslužnem človeku, Zoranu Predinu. Košarkarskega sodnika je na gobec, kar je definitivno sramotno dejanje. Kot tako ga je zaznal tudi sam avtor in se resno opravičil. Če je bilo že njegovo dejanje nerazumno, je bil njegov odziv edino smiseln.
Ne zagovarjam Predina in ne napadam Avdića, vendar sta s svojimi akcijami in reakcijami veliko povedala o svojem karakterju, se bolj razgalila kot v vseh intervjujih. Naše estrade in politike zato sploh ni treba poslušati, dovolj ju je opazovati, pa vemo, pri čem smo. Dostikrat podnu.
