Konec maja sem se cijazil na zadnjem sedežu sicer udobnega kombija, službeno sem moral po tleh južne sosede s poklicnimi kolegi iz Hrvaške. Ustavili smo se tu in tam, ker smo šli organizirano na ogled obalnih lepot Kvarnerja. Seveda nismo ob polnih krožnikih rakcev in rib pa hobotnic pili vode. Enega najstarejših v kombiju je vino domače predramilo in je začel nažigati okoli Piranskega zaliva.
Kaj kot edini Janez v skupini mislim o položaju in stanju na tem področju medsosedskega problema, ki se pravzaprav imenuje Savudrijska uvala. Ker se nisem odzival, so se vprašanja sicer radijskega novinarja začela leviti v pikro provociranje. Pretegnil sem se in potem Zagrebčanu rafalno povedal, da so tam plavale ribe, še preden smo se Slovani priselili iz ruske smeri, in da bodo še naprej, pa če se zanj sporna slana voda poimenuje po Piranu ali pač Savudriji. Zaradi mene se kolega, ki je tako našpičen, lahko usede na kakšno bojo, ki razmejujejo tisti pljunek Jadranskega morja, in na njej maha z zastavo dan in noč. Lahko pride tudi v Ljubljano na Tromostovje in se dere, da je to hrvaška zemlja. Če zmore, naj se povzpne na Triglav pa začne vpiti, da je Aljažev stolp njihov.
Bomo mi šli na Škrlatico, Mont Blanc ali Goldhøpingen. Ker smo konec koncev v Evropski uniji. Tudi oni, čeprav še nimajo evrov. Zato je med drugim Trst spet naš. Slovenski. Tudi njihov. Hrvaški. Tako ali tako ni razumel, kaj sem mu hotel povedati. Potem je bil mir. Prišlo je poletje in večkrat sem slišal njegov glas po radijskih valovih, ki jih je poneslo prek Trdinovega vrha oziroma Svete Gere. Bral je poročila. Sredi najbolj pekoče vročine, ko se je kolona vozil usmerjala proti meji, za katero živi in dela tisti stanovski kolega, so vesti, navedbe in komentarji okoli morsko-arbitražnih vprašanj potihnili. Čez mejo smo se Janezi vozili s polnimi denarnicami. Težav okoli morske uvale ni nihče vlačil na plan. Približuje se konec poletne turistične sezone in Savudrijska uvala bo spet prva tema med njimi in nami. Vendar le do začetka poletne turistične sezone 2018. Niti dneva dlje.
