Utrdba nad Sočo je varovala tudi škofe

V nemirnem času zamiranja antičnega sveta (od 4. do 6. st. n. št.), vdora barbarskih ljudstev čez meje Rimskega imperija in nastanka prvih germanskih držav so na izpostavljenem vzhodnoalpskem prostoru pred vrati Italije nastale utrjene naselbine, v katere so se zatekli preostanki romaniziranega staroselskega prebivalstva iz nekdaj številnih naselbin v ravninskem svetu. Takšna naselbina je takrat nastala tudi na Tonovcovem gradu pri Kobaridu, eden vodilnih raziskovalcev najdišča pa je bil Slavko Ciglenečki.

V razlagi za ta prispevek je zapisal, da je naselbina nastala na skalni gmoti tik nad Sočo, na hribu, ki je bil občasno poseljen že v različnih prazgodovinskih obdobjih, v rimski dobi in občasno tudi pozneje v srednjem veku. »Najpomembnejše obdobje v zgodovini poselitve Tonovcovega gradu lahko umestimo v konec 5. stoletja in v celotno šesto. Takrat je na odlično zavarovanem, 150 x 90 m velikem vrhu nastalo 30 zidanih bivalnih zgradb, vodni zbiralniki in obrambno obzidje s stolpi, vzvišen osrednji del pa so zavzemale tri zgodnjekrščanske cerkve z baptisterijem. Številni drobni predmeti kažejo, da so tu prebivali romanizirani staroselci, ki so se jim občasno pridružile manjše posadke Vzhodnih Gotov in pozneje Langobardov.«

Pomembna vidika naselbine na Tonovcovem gradu, pravi Ciglenečki, sta njena geografska umeščenost in lega ob pomembni vpadnici s Koroškega čez prelaz Predel in po dolini Soče v Furlanijo. Vojaške najdbe in elementi obrambne arhitekture pričajo, da je bil Tonovcov grad ena izmed važnih utrdb, ki je kontrolirala pomemben dostop s severa proti Čedadu in dalje proti prestolnici Raveni.

Cerkveno središče

»Obstoj treh že raziskanih zgodnjekrščanskih cerkva in še ene neizkopane cerkve v njihovi neposredni bližini kaže na večje sakralno središče ugašajoče antike na vzhodnoalpskem območju, ki se uvršča ob bok podobnim središčem, ki so bila doslej odkrita v zgodnjekrščanskem svetu, v Sloveniji pa le na Ajdovskem gradcu pri Vranju in na Kučarju pri Podzemlju. Funkcionalno različne cerkvene zgradbe kažejo na pomembno cerkveno središče, v katerem se je občasno ali pa celo trajneje mudil tudi škof, in nakazujejo možnost hkratne romarske namembnosti celotnega cerkvenega sklopa.«

Utrjena naselbina na Tonovcovem gradu je tako eno izmed naselbinskih žarišč, ki mu je uspelo zadržati veliko prvin antične civilizacije z znaki občasne prisotnosti germanskih elementov vse do začetka 7. stoletja, je prepričan Ciglenečki in nadaljuje: »V spremenjeni naselbinski strukturi 6. stoletja ji je tako mogoče pripisati vlogo, kakršno so imela že povsem spremenjena antična mesta. Odlično ohranjene stavbne ostaline in bogata ter pestra materialna kultura potrjujejo Tonovcov grad kot eno največjih in najbolje ohranjenih središč staroselcev na celotnem alpskem območju.«