Utopljenec pozvonil na vratih

Če letošnji častni občan Bleda, prof. dr. Ludvik Ravnik, česa ni pričakoval, je bil to obisk na njegovem domu le dan po slovesnosti v blejski Festivalni dvorani. »Slišal sem, da ste postali častni občan, pa sem vam želel osebno čestitati,« je dejal 63-letni Franc Papler iz Vrbenj pri Radovljici. Zdravnik ga je poslušal, sprejel čestitke, nato pa sta se objela.

»Zdaj sem pa tvoj ata,« je dejal zdravnik.

»Jaz pa vaš sin.«

»Se bova pa tikala,« nadaljuje Ludvik.

»Jaz vas bom vikal, vi pa boste mene tikali,« je dejal Franc.

Sreča v nesreči

Bilo je 23. julija pred 45 leti, ko je bil že klinično mrtev. Tok mrzle Save Bohinjke ga je odnašal po dnu rečnega korita, od Cajhnovega jezu na Lancovem proti sotočju s Savo Dolinko, ki je bila deroča in kalna. Doktor Ludvik je bil na srečo v pravem trenutku na pravem mestu. »Z ženo, hčerami in bratom smo bili tam v popoldnevu vročega julija. Čeprav se mi je mudilo na nogometno tekmo, kjer sem bil dežurni zdravnik, sva z bratom šla še enkrat v Savo, da se ohladiva. Takrat je bila tam blizu domačinka Minka (Marija) Zupanc, ki je Tomažu Demšarju rekla, naj pove, kako globoka je voda. Potopil se je, in ko je pogledal iz vode, je dejal, da je stopil na nekoga. Z bratom sva iz vode potegnila neznanca. Preizkusil sem roženični ali kornealni refleks. Ni reagiral. Bil je klinično mrtev. Izvlekla sva ga na obrežje. Ko sem že hotel oditi, mi je notranji glas rekel: Ludvik, če ne boš poskušal oživljati, ne boš nikoli miren. Začel sem masirati srce in mu dajati umetno dihanje. Ko sem omagal, me je zamenjal brat, nato sem spet nadaljeval. Nikoli ne bom pozabil, kako je po dolgih minutah zahlastal za zrakom,« se dr. Ravnik, ki bo letos dopolnil 90 let, spominja dogodka, kot bi se zgodil lani.

Javna zahvala

»Obvezniki predvojaške vzgoje smo imeli tabor pod Cajhnovim jezom. Tisti vroči dan smo se vrnili s pohoda s Taleža. Prepovedali so nam kopanje v Savi, a je bilo prevroče, da bi to upoštevali. Nekaj nas je vseeno odšlo v vodo, to pa je tudi zadnje, česar se spomnim,« pravi Franc Papler. Spominja se zdravnika, ker ga je obiskal čez teden dni. Takrat ga je vpraševal o tem, ali kaj ve, kako se je zgodilo, a mu ni mogel pomagati, saj se dogodka ni spominjal.

Družina Papler je v javni zahvali objavila: »Zahvaljujemo se gospodu Ludviku dr. Ravniku iz splošne bolnice – septika v Ljubljani. Dne 23. VII. t. l. so našli v Savi pri Radovljici utopljenega mojega sina, že klinično mrtvega. Edina sreča je bila, da ste bili prisotni in mu rešili življenje. Vsi plavalci so obupali. Kljub temu ste vztrajali z upanjem na rešitev in vaš veliki trud ni bil zaman. Zato se Vam najlepše zahvaljujemo za vašo požrtvovalno pomoč kot tudi vašemu bratu Jožetu in tov. Prešernu, ki ga je našel. Družina Papler, Poljče 23. P. Begunje.«

Franc se je za obisk odločil, ko je na lokalnem radiu slišal, da je dr. Ravnik postal častni občan Bleda. Stikov pred tem niso imeli. Mu je pa sin Slavko, ki si služi kruh kot učitelj golfa, pripovedoval, da se je v Arboretumu pogovarjal z zdravnikom Ravnikom in mu povedal, da je zaradi tega, ker je bil julija leta 1967 na Lancovem, tudi Slavko zdaj v Arboretumu. Franc je bil do upokojitve vzdrževalec v jeseniški železarni, kjer se je izkazal tudi kot inovator.

Na prizorišču

Srečanje rešitelja, rešenca in Cajhnove Minke v kuhinji nekdanje gostilne na Lancovem je bilo seveda veselo. K mizi je sedel tudi Minkin brat in skupaj so osvežili čudežno zgodbo izpred 45 let. Da bi si iz spomina pomagali priklicati, kaj se je takrat zgodilo, so se odpravili na obrežje pod Cajhnovim jezom, kjer je sotočje obeh Sav.

Okolica je delno spremenjena, obrežje utrjeno s kamnito brežino. Otok, kjer so taborili udeleženci predvojaške vzgoje, je zaraščen, a so se le zedinili, kje je reka nosila Paplerja, kje je šel v vodo zdravnik in kje je Minka vpraševala Tomaža, kako globoka je voda.

»O življenju Franca so odločale sekunde in neponovljivi splet okoliščin. Sreča zanj je bila tudi mrzla voda, po oživljanju ni bilo nobenih posledic. Ne bom pozabil, kako so prihajali do Franca, ki sva ga z bratom izvlekla na obalo, vodje tabora, ki so drug za drugim govorili: 'Moj ni.' Vsi so bili preplašeni, bali so se, da so oni krivi. Ko sva ga, klinično mrtvega, oživila, sem jim naročil, naj obvestijo dr. Černeta, da mu bo dal injekcijo proti pljučnici. Ko sem se po tednu dni vrnil, da bi ga vprašal, kako se umira, sem videl, da niso naredili nič. Z visoko vročino je ležal v taboru in se potil,« po zakladnici spominov brska Ravnik. V spominu ima tudi mamo Franca Paplerja, ki se ji je v očeh svetila tista posebna hvaležnost, da je sinu rešil življenje. »To so posebne energije. Stvari, ki jih človek še ne more razumeti,« doda Ravnik, pri tem pa se mu prvič za hipec zatrese glas.