SEMIČ – Tudi topovske salve, ki jih ob praznikih streljajo z Ljubljanskega gradu, so delo Milivoja Mitje Bobiča. Ko boste prebrali zapis, ki je pred vami, se boste strinjali, da bi morali naslednjič ustreliti eno zanj.
Zakonca Bobič sta ravno pripotovala z blejskega konca. To so bile v bistvu še zadnje sekunde njenega dopusta. Da, res je, tudi to pot ga je bilo prehitro konec. Milivoj Mitja, upokojeni pirotehnolog (za strelivo in minska eksplozivna sredstva), mož, ki je bil vse življenje predan temu izjemno nevarnemu, a še kako preciznemu poklicu, ki pa je tik pred izumrtjem, »saj pri nas tovrstne proizvodnje eksplozivnih sredstev pač nimamo, kar pa je bilo nevarnega, smo pa tako ali tako že zdavnaj pospravili«, je sopotnici predlagal, da izkoristita še zadnje popoldne brezskrbnosti. »Pojdiva v Podzemelj!«
Z njima sta šla še družinska prijatelja. Proti Kolpi in tamkajšnjemu kopališču so krenili ob pol šestih popoldne. Ženski sta se vrgli v osvežilno Kolpo, prijatelja sta na terasi srebala kavo. Privlačna narava, glasna glasba in vreščanje kopalcev, bilo jih je kakšnih 70, so soustvarjali sanjsko atmosfero, kjer naj ne bi bilo prostora za nelagodje, kaj šele nesrečo. Ta pa, se ve, prav nikoli ne počiva. In res: v tistem se je začel nekdo utapljati. Mitjeva žena je plavala desno, nesrečnik pa se je v globoki vodi utapljal levo od splava, kakšnih pet metrov od kamnite brežine in kakšnih 30 od terase, kjer je Mitja še vedno mirno kramljal in užival. Nenadoma je neka črnolaska pritekla do terase in začela kričati: »Pokličite policijo, pokličite policijo, nekdo se je utopil!«
Pacifistični vojak
Zaradi bučne glasbe je Mitju sprva ni uspelo razločneje slišati. Vseeno je izostril pogled in opazil, »da se narod nekam čudno zbira«, je pomislil. Gneča mu je še dodatno oteževala pogled. Ne glede na to, da je dekle kričeče opozarjalo, pa se je zganil le Mitja. »Od vseh, ki smo sedeli, sem bil, na žalost, edini, ki se je drznil pognati na pomoč,« je premišljeval, a vendarle ostal prepričan, da jih je bilo tam gotovo še kar nekaj, ki bi sicer želeli pomagati, »a jih je zajela panika, v takšnem stanju pa lahko storiš neprimerno več škode kot koristi.«
Milivoj Mitja zlepa ne zapaničari, še več, med dolgoletnim delom izdelovanja in uničevanja bomb, granat in še česa, je ta vojak, ki odkrito priznava, da sovraži orožje, izgubil celo občutek strahu. Tresoča se roka in pretirano bitje srca sta bila pri njegovem poslu – prepovedana. Že najmanjša napaka bi bila namreč lahko pogubna. Kot takrat, ko je bilo v skladiščih za goro granat in je moral iznajti postopek, s katerim bi jih v kar najkrajšem času čim več uničil, bil pa je edini pri nas, ki je to znal. Pa se je že prva, ki se je je lotil, vžgala. »Že takoj sem zaslutil, da nekaj ne bo v redu,« je pripovedoval. In ko je zaslišal piskajoči zven, ki je lezel iz granate – je imel na voljo le še tisočinko. Da se je vrgel stran. »Če je treba, je človek resnično zmožen vsega!« se je v tistem zasmejal. O vseh poškodbah, ki so ga takrat doletele, ni govoril, pravzaprav se mu sploh ni zdelo vredno, bistveno je – da je preživel!
Kot je preživel tudi pred štirimi leti, ko sta z ženo doživela prometno nesrečo pri Logatcu. »Jaz se tega sicer ne spomnim, žena pa se, ker je bila pri zavesti!« je dejal jekleni Mitja. Nekdo je takrat spregledal znak stop in trčil v motor, na katerem sta se peljala. Mitjo je odkatapultiralo daleč proč, padel je naravnost na glavo, imel zastoj srca – a tudi takrat preživel.
»Mi je pa žena pozneje povedala, da se je množica ljudi takrat nagnetla okoli naju, pa ni nobeden pomagal, samo slikali so,« je slišno zavzdihnil in pokazal na črni madež sodobnega človeštva – neusahljivo željo po senzacionalizmu.
Sveto poslanstvo
Ne, 56-letni Mitja si kaj takšnega pač ne bi dovolil, ne, kaj takšnega si tudi ne bi nikdar odpustil! In ko je le jasneje slišal, »pokličite policijo, pokličite policijo, nekdo se je utopil«, ga ni mogel prav nihče več zadržati. Stekel je do kamnite brežine, se prebil mimo zijal ... in zagledal rdeče kopalke, ki so štrlele nad gladino. Bile so last nekega mladeniča, ki je s skrajnimi močmi vlekel utopljenca, ki je bil pod vodo že kakšne tri minute. Mitja se je oblečen pognal v Kolpo in priplaval – na pomoč. Skupaj s precej mlajšim, kot se spominja, sta ga komajda privlekla do obale. Zaradi utopljenčeve obilnejše postave je reševanje trajalo vsaj minuto. »Lahko, da je pomagal še eden,« se ne more in ne more spomniti, v tistih trenutkih je bil namreč kot v transu, pred očmi imel le eno, »da mu začne srce spet biti, za vse drugo, veste, mi je bilo povsem vseeno!«
Obraz utopljenca je bil povsem moder, njegove oči steklene, dihal ni, utripa ni bilo. Mitja ga je začel oživljati. Še prej mu je moral izvleči jezik, mu sčistiti ustno votlino, »tam je imel celega hudiča, tudi nekaj hrane«, se je spominjal. Precej mlajši mladenič v rdečih kopalkah (pozneje smo izvedeli, da je to bil Andrej Doma) mu je masiral srce, Mitja je izvajal – umetno dihanje. Oživljanje je trajalo izjemno dolgo, Mitja je bil že povsem izmučen, »možakar je bil le masa, dvigniti njegov prsni koš še zdaleč ni bil mačji kašelj, pošteno sem moral pihati ...«
Spominja se, da je med oživljanjem nekdo za njim moledoval: »Franci, dihaj, Franci, dihaj!« Franci pa še kar ni hotel dihati. Očitno je bila tam v bližini tudi utopljenčeva hči, »ati, ati«, se je slišalo. Neka ženska, kot se spominja Mitja, je celo fatalistično kričala: »Pustite ga, pustite ga, saj je konec!«
A neki angel varuh, tudi v Mitjevi preobleki, če hočete, je hotel, da utopljenec – preživi. Po dolgih osmih minutah oživljanja je namreč – zadihal. Njegovo življenje je bilo dotlej že v nekih drugih rokah, Mitja priznava, da so bile v igri – dejansko sekunde. »Upam, da mu med oživljanjem nisem česa polomil,« pa je brez vsakršne evforije ostal zvest svojemu (svetemu) poslanstvu.
Dobri duh
Nekdo, ki je bil za Mitjo, ga je hvaležen potrepljal po rami: »Svaka ti čast!« Kmalu zatem so bili ob utopljencu tudi že reševalci, mu vstavili tubus in mu dokončno očistili dihalno pot.
Toda Mitjo bi takrat zaman iskali. Kot dobri duh je povsem mirno in nevidno odšel s prizorišča, izpil kavo, počakal, da se je žena posušila in jo odpeljal domov. »Vas je kaj pohvalila?« smo ga vprašali. »Žena? Ah, saj ni bilo prvič!« je le odmahnil z roko. »Je že vajena, saj sem to v preteklosti že večkrat storil,« je odgovoril. Kot smo izvedeli, je vsaj petim že podaljšal življenje. »Torej ste angel varuh, reševalec življenj?«
»Ne pretiravajte!« nas je hipoma zaustavil. »Veste, najbolj vesel sem bil, ko so me z metliške policijske postaje obvestili, da mi ga je uspelo oživiti in da je z njim vse v redu.«
Ko smo junaka onega dne obiskali, je bil z mislimi že povsem drugje. »Jutri nam pripeljejo pelete!« Za toplejši jutri.
