Dan se je začel klasično, s prepoznim vstajanjem. Mali spi ko polhek in mami seveda nima srca, da bi ga zbudila, čeprav ima v šoli preduro. Naj se naspi, naj zaspi, naj zamudi. Prav, bo pa dobre volje, ko se zbudi. Res je, še zlasti potem, ko za zajtrk znova izsili nutelo, ampak nato se kljub dopingu vleče kot polž in se še malo poigra in... Spet je treba v šolo z avtom, hitro, hitro. Ura je že skoraj cajt, sestanek v službi se bliža, lučka za bencin na armaturi pa gori; nujno pred šihtom tankat, drugače popoldne še na cesti ostanem.
Kako počasi teče gorivo iz črpalke, kadar se mudi, kdaj bodo že namestili take s hitrejšim pretokom?! No, kljub vsemu se zdi, da mi bo ratalo. Pet minut do ure res parkirava pred firmo, ampak kje je zdaj moj telefon? Ni ga! Sopotnica me pokliče, oglasi se uslužbenka na črpalki: Ja, tukaj je, neki gospod ga je našel...
Odbrzim na sestanek, boljša polovica pa nazaj na pumpo. Tam me je čakal, moj huawei, ves potolčen, z razbitim stekelcem pri kameri. Očitno mi je padel iz naročja in sem ga kar pustil tam na tleh in še povozil. Kljub vsemu telefon, pametnejši del moje malenkosti, še dela. Že drugič imam mobilno srečo: prejšnji, samsung, mi je enkrat padel v jezero in vseeno funkcioniral, ko so mi ga domači fantje po dveh urah stavhali z dna.
V pisarni si za trenutek oddahnem in med pregledovanjem pošte in medijev naletim na (staro) novičko o tem, da je Zavod Med.Over.Net končal akcijo Ustavi se!, s katero so ozaveščali javnost, da smo vse bolj ujeti v prehiter tempo življenja. In da moramo nekaj storiti, da ne izgorimo.
Madona, kje sem bil te štiri mesece, da šele danes, par dni po koncu akcije, ki je trajala od 6. junija do 29. septembra, prvič slišim zanjo? I, kje sem bil – delal sem, bil na morju, pa takoj spet delal, skočil še za par dni na morje, delal, nato se je začela šola in zraven še kup obšolskih dejavnosti, tako da sem zdaj še taksist ta malih dveh. Ena sama naglica, skratka.
Okej. Ustavil sem se. Kot svetuje akcija. Ampak... Ne vem, ali se mi samo dozdeva ali pa me že takoj vsi prehitevajo. Po levi in po desni. Butelj jaz, saj je logično! Poletja je konec, počitnic je konec in tudi akcija je končana. Gasa, torej.
