»Vedno je treba dobro premisliti, kako si postaviti cilje. Majhen arhitekturni biro ima prednosti, a tudi omejitve, prevelik se duši v administraciji. Izbrali smo nekakšno srednjo pot, ki nam omogoča veliko ustvarjalnosti in nenehno raziskovanje – ne le v arhitekturi, ampak tudi v oblikovanju in drugod.«
Tako pripoveduje arhitektka in komunikologinja Ester Ušaj, ki je le nekaj najzgodnejših let preživela v Sloveniji. Odraščala je na Švedskem, nato pa je študirala in si ustvarila dom v danski prestolnici. Pritegnil jo je študij, ki poudarja estetsko izbrušenost izdelkov za vsakdanjo rabo, notranje opreme, svetil in drugih predmetov. Na akademiji za umetnost in arhitekturo v Københavnu je srečala Flemminga Andersena, uglednega arhitekta in pedagoga, s katerim sta kmalu ustvarila arhitekturni biro.
Sožitje moderne s tradicijo
In kaj je njeno družino poneslo iz sončnega slovenskega primorja proti severu? Naključje. Očetu, ki je poučeval na tehnični šoli v Kopru, se je ponudila priložnost za delo na Švedskem. Kmalu se je tja preselila vsa družina. Ester in sestra sta tam hodili v osnovno šolo, vendar so v družini ohranili materni jezik, zato ni zadrege s komunikacijo v slovenščini. Prav komunikacija in sodobne tehnologije so jo poleg arhitekture vedno zelo privlačile, zato se je odločila za magistrski študij, ki ga je pred kratkim končala. »Medtem ko je Flemming nekaj let več delal na Švedskem, sem jaz intenzivno študirala,« pripoveduje sogovornica, ki se v zadnjih letih posveča tudi svetovanju ter mentorstvu študentom in mlajšim arhitektom. Pri tem je treba v sklopu splošno priznane zahteve po do človeka prijaznem razvoju upoštevati znanja ter prispevke drugih strok, je prepričana sogovornica.
Zanimiv primer, kako se lahko povsem prijazno prepletajo ter sobivajo moderne arhitekturne pridobitve in tradicija, pokaže pogled skozi okno kavarnice na vogalu v najožjem središču mesta blizu znamenitih turističnih pristaniških pomolov in ob postaji podzemne železnice. Pogled obiskovalca pritegne značilen estetsko dovršeni steber z uporabnimi informacijami, skoraj tik ob njem pa v prav nič uglednem priročnem premičnem kiosku prodajajo danske klobase ... Ljudi to ne moti, nasprotno. To je zelo priljubljena kulinarična ponudba, ki se očitno še najbolj prileže, če ostane tam in takšna, kot je verjetno že od nekdaj. Ljudje so navajeni, da so prodajalci klobas že zgodaj na običajnih krajih. Zvečer pospravijo opremo in se pripravijo za naslednji dan, ko se poleg domačinov v središču mesta tre obiskovalcev.
Igra svetlobe
»Pozimi, ko so dnevi kratki, pogrešamo svetlobo,« pripoveduje. Ob tem pojasni, da arhitekti prav zaradi tega zelo premišljeno načrtujejo zgradbe, poslovne objekte, naselja, in sicer da bi čim bolj izkoristili naravno svetlobo. Na slednjo so mislili tudi pri načrtovanju podzemne železnice, ponosa Københavna, ki so jo gradili zelo dolgo in jo dopolnjujejo še danes. Kjer je bilo mogoče, so načrtovali svetlobne kupole, da ta na novo pridobljeni prostor pod zemljo razbremenjuje cestni promet in je prijazen do uporabnikov.
Tudi Ester se s posebnim veseljem ukvarja s študijem in načrtovanjem svetlobe. Z možem in sodelavci ne želijo prevzemati velikih projektov, ki bi zahtevali preveč obveznosti in bi tako zmanjkalo časa za družinsko življenje. Imata 23-letnega sina Jacoba, ki končuje študij biologije in biotehnologije. Poleg tega so ga vedno zanimali še glasba in različni športi, še posebno jadranje, kjer so se mlade ekipe v svoji kategoriji večkrat dobro odrezale tudi na svetovnih prvenstvih. Veselje do jadranja je skupno vsem članom družine, zato si ga radi privoščijo.
Sanjska hiška v zalivu
Pred leti sta z možem odkrila in kupila sanjsko hišo na lepem kraju, zlito z okoljem in enkratnim pogledom na zaliv. Ker sta se v njej že od začetka tako dobro počutila, sta želela zvedeti, kdo jo je načrtoval. Ugotovila sta, da je to starejša gospa, ki jo je njuno navdušenje zelo razveselilo. Med kramljanjem je hitro zaznala rahel naglas, ko je Ester izgovarjala nekatere danske besede. Izkazalo se je, da gospe niti Slovenija in slovenščina nista bili povsem tuji. »A iz Slovenije pravite, da so vaše korenine? Zanimivo. Poznam slovensko arhitektko Jano, ki živi v Londonu ...«