Urška: Janezu nikoli nisem rekla, naj pusti politiko

VELENJE –  »Jakob deluje zadovoljen. Črtomir pa še ne govori čisto dobro, ne zna še povsem opisati občutkov, tako da je težko povedati, kaj doživlja. Najbrž bo nekega dne povedal sam, jaz pa vidim, da je razdražljiv. Zelo pogreša očeta. Vedno ko se vidimo, se zelo težko poslovi. Rad bi, da bi šel tati z nami domov,« opisuje Urška Bačovnik Janša sinka Črtomirja, ki bo avgusta dopolnil tri leta. Doslej sta očeta skupaj obiskala trikrat. »Vedno, kadar grem k Janezu, gre Črtomir zraven. Običajno tudi Jakob,« pove Urška. Jakob iz maminega naročja s temno modrimi očmi opazuje okolico in z ročicami raziskuje predmete na mizi. »Za Črtomirja je vse to igra. Tudi ko je pri očetu, je to zanj igra. A se mu pozna očetova odsotnost,« o Črtomirju, ki medtem že pripelje otroško kosilnico in vabi na trato, pove Urška. »Ne razume besede zapor, še manj lahko razume, da človek, ki je nedolžen, ki nečesa ni storil oziroma se ne ve, kaj je naredil, gre v zapor. Kako naj mu razložim tako nelogično stvar, taki majhni otroci razumejo samo logične stvari.« Odkar je sredi poletja leta 2011 privekal na svet, Slovenijo pretresajo najbolj čudne zgodbe o malem dečku. Pa je Črtomir povsem običajen triletnik, ki ga je prav na dan obiska pičila čebela.

Manj hribov, več šaha

Z Urško smo se pogovarjali v sredo pod večer, ko se je s sinovoma vrnila z obiska pri možu, Janezu Janši. Njen mož, vodja največje parlamentarne stranke v državi, je bil takrat v zaporu trinajsti dan. Urška pravi, da jo v tem času, ko je s skoraj triletnim Črtomirjem in Jakobom, ki je še dojenček, sama, najbolj boli »krivica. Moj mož je politični zapornik.« Črtomir obere domačo višnjo, ponudi plodove, a zaskrbljeno vnaprej opozori, da je v njih »šica«, kar se izkaže za koščico. Črt že obvlada žogo, Urška je bila včasih celo prepričana, da bo »prej igral nogomet kot govoril«. Njegov oče je nogometni navdušenec. Urška se ne more spomniti, da bi bil privrženec katere od velikih nogometnih ekip: »Vedno navija za kakšne eksotične reprezentance.« Na zadnjem prvenstvu je navijal za Kamerun. Ona nogometa prej ni gledala, a se je naučila ob Janezu. Pravi, da zelo pogreša hribe, z Janezom sta bila na Triglavu nazadnje pred dvema letoma, ko sta Črta že imela, a je bil še premajhen, da bi ga vzela s sabo. Urška tudi pleza, a še premalo. Pravi, da ima tudi veliko drugih hobijev: »Z Janezom zelo rada igrava šah. Zelo sva enakovredna. So obdobja, ko gre enemu, in obdobja, ko gre drugemu bolje. Obvezno morava igrati na uro, drugače ni dovolj napeto. Odkar si je Janez kupil priročnik otvoritev, mu gre veliko bolje.«

Ker je bil njen mož dvakrat predsednik vlade, je pogosta tarča medijev tudi sama. Včasih ni bilo lahko: »Dejstvo je, da sem imela sprva velike težave sprejeti medijsko pozornost. To je bila težka življenjska odločitev. Zdaj so dejstvo in sprejeti sem morala lažne zapise, govorice, krivice. Nisem opazila, da bi se še družini katerega drugega politika dogajalo podobno, kot se je nama in najinim otrokom. To so največje svinjarije, ki se jih je lahko kdo spomnil. Prepričana sem, da ni bilo naključje, da se niso kar neki ljudje začeli pogovarjati o tem, da ima Črt downov sindrom, ampak da je to nekdo zlonamerno širil. Eno leto ni minil dan, da mi ne bi kateri od bolnikov rekel, kako je iz sebe, ker je ravno v slaščičarni poslušal, kako imam zlomljeno roko, ker me mož tepe. Naslednji dan sem poslušala, kako se govori, da sem v Vojniku na psihiatriji, ker sem delala samomor. Ogabno! Zame so bili bolniki in pogovor z njimi, njihov trezni pogled na stvari velikokrat zdravilo za dušo. Človek se govoricam o sebi še nekako nasmeji, ko gre za otroke, pa nikoli. Te vedno zelo prizadenejo.« Dodaja sicer, da bi bilo, če bi bili mi normalna država, najbrž marsikaj drugače, in še: »Sploh če si žena Janeza Janše, je situacija zelo posebna. Če prevedem moževo obsodbo v svoj poklic; izberem bolnika, ki mi ni najbolj simpatičen, mu povem definicijo diagnoze iz učbenika in ga, kljub temu da nima nobenih težav, znakov ali simptomov za bolezen, zanjo zdravim.« Kljub temu možu nikoli ni rekla, naj politiko pusti: »To se mi zdi tako, kot bi on meni rekel, nehaj biti zdravnica. Ne bi šlo.«

Samotnih šest let

»Rečem lahko, da sva bila z Janezom zadnjih šest let zelo sama, ko so na naju leteli očitki. Ne samo, kar se tiče Patrie, tudi drugih očitkov. Doslej sva se morala vedno braniti sama. Odkar je odšel mož v zapor, pa je ogromno ljudi, ki so stopili v ospredje in na glas povedali, da imajo tega dovolj,« pove Urška, ki je prek civilne iniciative za družino in pravice otok dobila že dva zvezka podpore. »Dobila sem ogromno pisem, sporočil in elektronskih sporočil, tudi iz tujine. Sploh še nisem imela časa, da bi vse prebrala in se zahvalila. Podpora nama ogromno pomeni. Posebno zato, ker vidiš, da ti ljudje verjamejo. Tako je občutek, da se dogaja neka strašanska krivica, tudi lažje prenašati.« Prepričana je, da je »Janez obsojen, ker je politik. Če ne bi bil politik in če ne bi bil tako oster do tega, kar se mu zdi prav in kar narobe, danes ne bi bil v zaporu. Ko bi bil kak drug politik, ki bi znal tako jasno izraziti, kaj je prav in kaj narobe, pri tem pa bi imel tudi tako podporo ljudi, bi bil danes tudi on na Dobu.«

Urško mediji po videzu radi primerjamo z britansko princeso Kate, ob omembi primerjave pa se nasmehne: »Ona je zelo lepa, to mi lahko samo laska. Odkar je šel Janez v zapor, nisem spremljala medijev. Nimam niti volje, da bi jih gledala, niti časa. Pregledam spletne novice. Zdaj sem za vse sama, tudi ponoči, dva taka majhna otroka te popolnoma okupirata. Mi vstanemo ob šestih, zaspimo pa ob polnoči. Ponoči se še nekajkrat prebudimo, čez dan pa kuhamo, peremo, likamo, se malo preoblačimo, igramo, potem pa spet vse od začetka.« V slovenskem političnem prostoru je med ženami političnih mož njena prijateljica žena Mateja Lahovnika, Katarina: »Spoznala sem jo, ko sem delala specializacijo. To je bilo v času vlade Boruta Pahorja, ko je bil Matej Lahovnik pri Zaresu in z Janezom nista imela niti približno podobnih stališč. Iz ene na drugo stran so letele prave besedne bombe. Ampak jaz sem prišla enkrat domov in rekla Janezu: 'Veš, kaj, tale Lahovnikova žena je tok fajna (potegne po velenjsko), da on res ne more biti slab človek.'« Misel razvije še naprej in pove, da po njeni oceni »žena pove veliko o tem, kakšen je moški. Če je samostojna, prijazna, prijetna, razgledana, potem gotovo ne more imeti ob sebi nekega tepca. Vem, da ne bi mogla živeti z Janezom, če bi bil tak cinik, če bi žalil ljudi ali se posmehoval drugim. Med ljudmi v visokih krogih srečaš veliko arogance in primitivizma.«

Kako grozen je Dob? »Ta kraj sem doživljala kot eno strašno črno luknjo, kot Bermudski trikotnik. Na tistem kraju je zelo slaba energija, ki jo je težko opisati. Tistega črnega petka sem se spraševala, zakaj do zapora vodi tako krasen drevored. Pozneje sem izvedela, da je na mestu, kjer zdaj stoji zapor, bila posest. Njene lastnike, tudi več mladoletnih otrok, so pred nekaj desetletji grozljivo pobili.«