LJUBLJANA – Niti še nismo mogli dobro presnoviti vseh vtisov in spoznanj, ki so posledica izida evropskih volitev, že se oba pola našega političnega (strankarskega) prizorišča pripravljata na naslednji odločilni spopad (na naslednje zanju še kako pomembno merjenje moči): pozornost državljanov namreč oba pospešeno preusmerjata na referendum o arhivski noveli, ki nas čaka, točno tako, že 8. junija.
Prvopodpisana pod pobudo za referendum o arhivski noveli, poslanska SDS Eva Irgl, ki je sicer že v ponedeljek (pa ne prvič) opozorila, da sta po mnenju številnih strokovnjakov ter nasprotnikov in najostrejših kritikov arhivske novele, ki jo je, kot je znano, pripravila, zagovarjala in sprejela zdajšnja vlada v odstopu, nesprejemljivi predvsem dve še kako vsebinski določili novele (prvo, ki »sramotno in nesprejemljivo izenačuje žrtve in storilce zločinov«, in drugo, ki navidezno dobronamerno določa takšen postopek anonimizacije, po katerem se v resnici onemogoča dostop do arhivskega gradiva), je včeraj sklicala še eno novinarsko konferenco.
Zgolj mimogrede in predvsem za tiste, ki morda tega še ne vedo: postopek anonimizacije je pač postopek, s katerim naj bi se pregledalo vse arhivsko gradivo – po besedah dr. Grilca ga je za več kot 70.000 tekočih metrov – in določilo, kateri njegovi deli ne smejo biti dostopni javnostim.
Ovadba zoper Ivana Eržena
Skratka, včeraj je Irglova predstavila še ovadbo, ki jo je zaradi domnevnih kaznivih dejanj v zvezi z uničevanjem dokumentarnega in arhivskega gradiva vložila zoper nekdanjega načelnika slovenske totalitaristične tajne policije SDV, republiškega podsekretarja RSNZ Ivana Eržena, ki je neznanim osebam naročil delno uniče(va)nje arhivov Udbe oziroma SDV. »Eržen je izdal navodilo za uničenje arhivskega gradiva. Pri nas vse do danes za takšen kulturni genocid še ni nihče odgovarjal. Treba pa bo raziskati odgovornost vseh nekdanjih načelnikov SDV za uničevanje arhivov. Poleg Eržena je še najmanj 15 oseb, katerih minulo početje bi morali preiskovati naši organi pregona,« je dejala Irglova.
Minister dr. Uroš Grilc, ki sme opravljati samo še tako imenovane tekoče posle, je v ponedeljek, ko se je udeležil javnega vodstva po Pokrajinskem arhivu Koper, zagotovil, da arhivska novela sploh ne zapira arhivov, marveč jih po njegovem prepričanju, nasprotno, celo še bolj odpira. Ker menda z drugačno zakonsko podlago še dodatno povečuje dostopnost arhivskega gradiva. Kako? Zato, ker, če je bilo po prej veljavnem zakonu prosto dostopnih pet odstotkov gradiva, jih bo v zakonski noveli vlade premierke mag. Alenke Bratušek uradno dostopnih kar 75 odstotkov. Minister je optimističen in v pingpongu z SDS pravi, da ga rezultat referenduma pretirano ne skrbi. Je pa minister ob tem nasprotnikom novele zaskrbljeno (?) le očital, da so zožili svoje predreferendumske argumente zgolj na 403,2 metra arhivskega gradiva nekdanje Udbe (Službe državne varnosti): »Prav zaradi naše novele arhiva nekdanje Službe državne varnosti ne bo mogel več zapreti niti Chuck Norris.« Je pa tudi res, da vlada v odstopu ta hip kot na odločilno rešilno bilko računa predvsem na nizko referendumsko udeležbo. Prav zato se je na vse kriplje trudila preprečiti, da bi bil referendum istega dne kot evropske volitve. Čeprav bi sočasna izvedba volitev in referenduma pomenila, da bi država privarčevala »zgolj« 2,2 milijona evrov.
Nasprotniki novele prav tako poudarjajo, da je minister Grilc sicer res izjavil tudi, da bi bila anonimizacija arhivov lahko končana že v treh letih, da pa je s trenutnimi zmogljivostmi to popolnoma nemogoče: »Ves postopek bi lahko trajal tudi več desetletij! Direktor Arhiva Republike Slovenije je pred časom omenjal, da bi bili anomizacija in digitalizacija mogoči v treh letih. Če bi za to imeli na voljo dodatnih 500.000 evrov sredstev. Toda novela zakona teh sredstev ne predvideva.« V tem grmu pa najbrž že lahko tiči predreferendumski zajec, a ne?
Pojasnilo »Predlagatelji referenduma so se »na vse kriplje« trudili združiti referendumsko odločanje s katerimikoli volitvami, nazadnje tudi z lokalnimi, ko prihranka zaradi različnih načinov oblikovanja volilnih odborov praktično ne bi bilo. In to kljub temu, da Resolucija evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, na katero se pogosto sklicujejo, jasno prepoveduje izkoriščanje tematike odpiranja arhivov, še posebej, ko gre za arhive tajnih varnostnih služb nekdanjih totalitarnih režimov, ne sme izrabljati za politične namene. Kar združitev predvolilne kampanje oziroma propagande s predreferendumsko kampanjo o noveli arhivskega zakona gotovo je. Novinar nadalje izpostavlja trditev nasprotnikov novele arhivskega zakona, da bi digitalizacija in anonimizacija arhivskega gradiva nekdanje Službe državne varnosti trajala več desetletij, saj za časovni rok treh let, kolikor bi v resnici trajala po oceni Arhiva RS, ni na voljo dovolj sredstev. Pri tem pa pozabi v svoj prispevek vključiti naslednja tri dejstva, in sicer: 1. novela s črtanjem političnega prepričanja močno zoži vsebino gradiva, ki bi ga bilo potrebno anonimizirati, celo toliko, da bi bilo prosto dostopnega kar 75 odstotkov gradiva nekdanje SDV; 2. posamezniku je Arhiv RS dolžan izročiti zahtevano gradivo v zakonsko predpisanem roku 60 dni, ki ga strokovnjaki arhivisti označujejo za stvarnega in izvedljivega; 3. raziskovalcev in novinarjev anonimizacija ne zadeva, saj lahko, kot doslej, prek arhivske komisije pridobijo dovoljenje za dostop do vseh gradiv in podatkov. Zato bo »predreferendumskega zajca« potrebno pač iskati v kakšnem drugem grmu – ta je namreč preveč transparenten, da bi ga lahko skrival.« Matic Zupan, |
Koliko časa samo za spis 2534? Publicist in eden od nedvomno najbolj zagnanih slovenskih raziskovalcev naše polpretekle avtoritarno-totalitarne zgodovine mag. Igor Omerza je že v ponedeljek na novinarski konferenci – še pred izjavo ministra za kulturo dr. Uroša Grilca o isti temi – vnovič dokazoval, da je anonimizacija tako zelo zamuden postopek, da pravzaprav pomeni že kar prikrito onemogočanje dostopa do najzanimivejšega gradiva, ki ga je mogoče izslediti v arhivih. Poudaril je, da vlada za anonimizacijo poleg tega niti ni predvidela nobenih dodatnih sredstev, s katerimi bi bilo menda mogoče doseči, da bi postopek potekal vsaj nekoliko hitreje. Koliko časa bo potreboval eden izmed dveh arhivarjev, ki sta zaposlena v državnem arhivu in ki naj bi po z novelo predvidnem postopku zainteresiranemu posamezniku omogočala dostop do arhiviranega gradiva, če si bo nekdo želel ogledati tako imenovani spis številka 2534, če, seveda, vemo, da ga bo moral arhivar najprej še sam natančno proučiti? Zakaj takšno vprašanje? Zato, ker ima samo spis 2534 kar 65.000 strani. |
