Imam to srečo, da razen ob rojstvu še nisem prespal v bolnišnici niti nisem potreboval pomoči na urgenci. (Potrkam po lesu, tok, tok.) Nisem imel zlomljene noge, zvitega gležnja, razbitega smrčka, možganskega pretresa, gromozansko zatečenega uda ali kaj drugega, kar bi vpilo na pomoč. (Tok, tok.) Ne zato, ker bi bil tako spreten, le bolj oprezne sorte sem, kdo bi siknil cvikeraške. Čeprav ne drsam, smučam, srfam ali skačem, pa vendar zahajam v leta, ko človek z eno nogo za vsak slučaj ves čas stoji na pragu urgence, tudi če ne izziva usode z adrenalinskim početjem.
V bistvu te lahko nevarno zvije že ob poslušanju o razmerah na glavni urgenci, ljubljanski: o preobremenjenem zdravniku, ki med dežurstvom podira neslavne rekorde in v 12 urah sam oskrbi 107 bolnikov, o prepolni čakalnici, o Francu z zašitim nosom in potolčeno glavo, ki še po 10 urah ni dočakal sprejema pri dežurnem, za petami pa so mu nujni primeri z devetimi, osmimi, sedmimi urami čakalne dobe. Soigralka moje odbojkarice, na primer, je na pregled rekreativno zvitega gležnja čakala skoraj pet ur.
Tako pač v praksi izgleda famozni Zujf (Zakon za uravnoteženje javnih financ), varčevalni biser zapravljivih politikov, ki zakvačkan v štrike neživljenjske birokracije načenja živce in že ogroža življenja. Z drugimi besedami: operacija uspela, pacient umrl.
Zaradi vsega tega se mi je od srca odvalil temeljni kamen, ko so pred dnevi na koncu našega mesta in s pomočjo treh milijonov davka od največjega loterijskega dobitka začeli graditi prizidek zdravstvenega doma. Tam bo tudi urgenca in tako nam s province ne bo treba za vsako figo v Ljubljano.
Gradnja poteka pospešeno, samo nekaj mesecev mine in že bo na odprtju županu podmladek škarje za trak podržal. Seveda le v primeru, če ne bo vmešavanja dolgih prstov, ponovljenih razpisov pri nabavi postelj, če ne bo legionele v šlampasto potegnjenem vodovodu, nevarnih klim, pretankega sekret papirja... Ali zujfa.
