LJUBLJANA – Novica o izgonu upokojenega ljubljanskega nadškofa monsinjorja mag. Alojza Urana iz domovine se je v letu, ko ljubljanska nadškofija obhaja jubilejne dogodke ob 550-letnici svoje ustanovitve, prebila v javnost iz majhne župnije sv. Jakob ob Savi. Milo rečeno, zelo nenavadno za tako novico. V zvezi z Uranom se je Slovenska škofovska konferenca nazadnje oglasila 7. maja, in sicer da ni s Svetega sedeža »prejela nobenega dekreta glede umika ali sankcij«, ter zagotovila, da se je, podobno kot upokojeni mariborski nadškof Franc Kramberger, »umaknil v zasebno življenje«.
Očitno tako zelo, da smo iz zanesljivega vira v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu, kjer Uran domuje po umiku, izvedeli, da ga že od maja niso več videli, da bi se sprehodil po parku ob stavbi. Čeprav naj bi obiskovalce lahko sprejemal, nam ga ni uspelo dobiti niti k telefonu. Je Uran nemara v hišnem priporu? Ali pa hudo bolan?
Vprašajte Vatikan Za potrditev, pojasnilo oziroma komentar novice, da mora upokojeni nadškof msgr. Alojz Uran čim prej zapustiti Slovenijo, vrne pa se lahko le s soglasjem Kongregacije za škofe v Rimu ter da mu je od 7. maja prepovedano vsakršno opravljanje slovesnih bogoslužij, smo zaprosili Tiskovni urad Nadškofije Ljubljana, ki pa je odgovoril, da »gre v primeru nekdanjega ljubljanskega nadškofa msgr. Alojza Urana za dogovore, ki so potekali med njim in ustreznimi organi Apostolskega sedeža; nadškofija Ljubljana kakor tudi Slovenska škofovska konferenca nista seznanjeni z vsebino teh dogovorov in nista pristojni, da bi zadevo komentirali«. Enako vprašanje smo naslovili tudi na apostolsko nunciaturo, njenega odgovora še ni. |
Z žarom in s srcem
Ker iz uradnih krogov dejansko ne pride ne bev ne mev, je tem bolj odjeknila novica, objavljena v nedeljo v Oznanilih župnije Šentjakob ob Savi. Zanje odgovarja tamkajšnji župnik Vlado Bizant, ki v prihodnjih dneh odhaja na novo delovno mesto v Celje.
Tako je začel: »Naj kot dosedanji župnik v Šentjakobu ob Savi izrazim veselje in hvaležnost, da je upokojeni nadškof Alojz Uran 22. aprila letos še lahko bil med nami v Št. Pavlu, ko je blagoslovil novi vitraž bl. Janeza Pavla II., daroval sv. mašo in nas z vsem srcem in žarom nagovoril. Ker pa so se v zvezi z njim kmalu potem pojavile razne govorice in članki, sem se po nasvetu g. nadškofa Stresa, ki ga je dal duhovnikom ljubljanske nadškofije prav v naši župnijski cerkvi, 20. junija letos, osebno obrnil na g. Urana, saj mi kot duhovniku in sorodniku nikakor ni vseeno, kaj se z njim godi ali o njem govori oziroma piše. Od 7. maja dalje mu je namreč prepovedano vsakršno opravljanje slovesnih bogoslužij, prejel pa je tudi zahtevo, naj čim prej zapusti Slovenijo, kamor se lahko vrne le s soglasjem Kongregacije za škofe v Rimu.« Vodi jo kanadski kardinal Marc Oullet.
Beremo naprej: »Kdor koli vsaj malo pozna Uranovo življenje, ve, da je garal za evangelij, kolikor je le mogel, tudi na škodo svojega zdravja. Ker je zelo povezan s svojimi sorodniki in z mnogimi ljudmi v Sloveniji, pa tudi zaradi slabega zdravja, saj je bilo objavljeno, da je kot nadškof odstopil iz zdravstvenih razlogov, je izgnanstvo iz domovine zanj res huda preizkušnja. Da pa ne bi zaradi njega nastajal razdor v Cerkvi na Slovenskem, tudi to odločitev Kongregacije za škofe sprejema v duhu svojega škofovskega gesla 'Da, Oče!' v upanju, da se bo lahko čim prej vrnil v domovino.«
Storili so mu krivico
Oznanila sklenejo: »Upokojeni nadškof Alojz Uran se zahvaljuje za vse molitve in številne izraze duhovne podpore. Odločno zavrača govorice o domnevnem očetovstvu in se je pripravljen z vsakomer, ki bi trdil, da je njegov potomec, soočiti. Vse svoje trpljenje daruje za našo domovino in za težko preizkušeno Cerkev na Slovenskem, hkrati pa odpušča vsem, ki so mu storili krivico.«
Spričo zdajšnjega ravnanja obliva dvom tudi stare informacije Cerkve o njem. Umaknil naj bi se iz zdravstvenih razlogov. Na kolku je bil operiran marca 2009, a je novica do javnosti potrebovala okrogel mesec. Dejali so, da je Uran operacijo dobro prestal, okreval pa v manjšem kraju. Ko je moral naslednjič v bolnišnico, neuradno zaradi težav s srcem oziroma aritmijo, 9. oktobra 2009, so z obvestilom pohiteli še isti dan. Tudi če so ga zamenjali na njegovo željo, so z Uranom resnično pohiteli – njegovo odpoved službi iz zdravstvenih razlogov je papež sprejel že čez dober mesec, 28. novembra 2009! Pa Vatikan ni poznan po hitenju, prav nasprotno.
Tudi če je bil morda v nemilosti cerkvenih vrhov, je vernike, ki se jim je priljubil zaradi neposrednosti in lepega petja, vendarle pomirjalo njegovo vsaj občasno maševanje. Denimo za letošnjo cvetno nedeljo, 1. aprila, je blagoslavljal zelenje in maševal v Kisovcu pri Zagorju.
Posvečen mož, tudi dobro obveščen, ki ga je Uranova trpka usoda človeško prizadela, nam je dejal: »Take s svojim življenjem in z deli zagotovo ni zaslužil. Seznanjen sem tudi, da zelo trpi.«