Ur prav tako niso podarili samo vodji spremljajoče policijske kolone, ampak tudi uslužbenkam našega državnega protokola, uslužbencu Urada vlade za informiranje (Ukom) itn. V čem je torej razlika med nedvomno sporno obdaritvijo prvega in obdaritvijo vseh drugih? V tem, da so uslužbenke protokola in uslužbenec Ukoma o šejkovi radodarnosti takoj obvestili svoje nadrejene in da je tisto, česar iz vljudnosti niso zavrnili, na mah romalo v trezor ustanove, v kateri delajo. Kaj pa je storil policijski vodja? Ure je resda razdelil svojim sodelavcem, 15.000 dolarjev pa, po domače povedano, spravil kar v svoj žep. To je bistvena razlika.
Državne lastnine ni izročil državi
Slovenska zakonodaja žal ne dopušča nobenega dvoma: javni uslužbenec nikoli ne sme sprejeti darila v denarju, in drugič, predmetno darilo lahko celo obdrži, vendar samo, če njegova vrednost ne presega 15.000 nekdanjih tolarjev (približno 62 današnjih evrov). Vsa darila, katerih vrednost je večja od tega zneska, so last slovenske države!
Zato ima generalni direktor policije Janko Goršek še kako prav, ko ugotavlja, da si je vodja policijske kolone privoščil nedopustno dejanje. Prvič, vsak javni uslužbenec ve, da mu gost iz tujine ne sme polniti žepov z različnimi valutami, kaj šele z gotovino. Tega ne sme niti takrat, ko je v državi, iz katere prihaja gost, to nekaj običajnega. Ne, ni isto, če arabski šejk našemu uradniku potisne v roko gotovino ali če mu podari dragoceno uro. V prvem primeru bi menda moral obdarjeni obdarjevalcu vljudno pojasniti, da denarja – ne more sprejeti. Ko pa mu da drago uro, naj bi jo sicer sprejel, se – ker darila ni vljudno zavrniti – zanjo zahvalil, potem pa jo izročil nadrejenemu, ki naj bi jo shranil v trezor. V nasprotnem primeru nespodobnim obdarjencem (jasno, le tistim, ki jih, kot temu pravimo, ujamejo s spuščenimi hlačami) grozijo preiskava, predkazenski postopek in odpoved delovnega razmerja.
Jadran Vatovec
Zagata je predvsem v tem, da živimo v globalnem svetu, ki je hkrati tudi izrecno koruptiven, in da svetovni gospodarsko-finančni krizi še ni videti konca. Skoraj vsak, ki bi rad pokazal, kako zelo je nekomu hvaležen, praviloma najprej pomisli na to, da bi mu kaj podaril, mu kaj malega stisnil v žep. Če morda Fincem mogoče niti ni tako težko dopovedati, da jim ne bo treba pri nas nikogar podkupovati, je to najbrž težje namigniti arabskim mogotcem. Pa saj problem sploh niso oni. Da je problem v nas samih, je dokazal tudi vodja policijske kolone. Brez skrbi, naše navade poznajo in razumejo tudi gosti iz arabskih dežel, ki pa včasih ne morejo iz svoje kože. Predstavnikom naše države je tako vseeno, ali jim je ime Hamad bin Kalifa Al Tani ali Moamer Gadafi. Tudi slovenska država je libijskemu diktatorju brez slabe vesti podarila lipicanca Neapolitana Thaisa XL, a ne? Čeprav je vreden precej več kot 62 evrov.
