LJUBLJANA – »Začasna odredba o zadržanju poročila Komisije za preprečevanje korupcije bi bila v nasprotju z javnim interesom.« S takšno, roko na srce, ne povsem prepričljivo utemeljitvijo je upravno sodišče najprej (že pred enim tednom) zavrnilo zahtevo predsednika vlade in SDS Janeza Janše, potem pa še zahtevo ljubljanskega župana, predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića. Sodišče kot da je, kar je lahko pomenljivo, ni pa nujno, da je, upoštevalo samo argumente, ki jih je v svojem odgovoru na obe zahtevi navedla »Klemenčičeva« Komisija za preprečevanje korupcije (KPK).
Odvetnik predsednika vlade Franci Matoz je, kot je znano, upravnemu sodišču predlagal, naj odredi začasni umik poročila (naj odstrani poročilo s spletne strani ter prepove njegovo povzemanje in navajanje v javnosti), s katerim KPK prejudicira oziroma le navidezno (!) pravnomočno ugotavlja, da je Janša kršil protikorupcijsko zakonodajo. Matoz opozarja, da so bile njegovemu klientu s tem zagotovo kršene človekove pravice in svoboščine.
Oba, Janša in Janković, prav tako trdita, da jima je bila s pompozno pristransko obsodbo, ki si jo je privoščila komisija pod vodstvom nekdanjega državnega sekretarja nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal Gorana Klemenčiča, neupravičeno in po krivici storjena (težko popravljiva) škoda, ki ju zdaj več kot očitno ovira tudi pri opravljanju njunih javnih funkcij. Prav zaradi poročila KPK se je – potem ko ga je predsednik DL Gregor Virant, ki je bil sicer tudi sam med preiskovanimi predsedniki političnih strank, prejel prej kot oba »obsojenca« – začela zdajšnja vladna kriza, Janković pa je bil zaradi tega primoran zamrzniti status predsednika največje parlamentarne stranke.
Ali prvi odločitvi upravnega sodišča glede začasne odredbe pričata zgolj o njegovi začetni prenagljenosti ali bo enako presojalo, tudi pozneje, ko bo vsebinsko odločalo o obeh tožbah, v tem hipu, jasno, še ni mogoče vedeti. Sodišče je namreč potrdilo, da je pristojno za odločanje o obeh tožbah in da bo o njiju prav gotovo odločalo. S tem je, priznajmo si, postavilo na laž predsednika KPK Gorana Klemenčiča, ki je, ko je pompozno postavil na ogled »zgodovinsko« poročilo in se skrajno patetično pridušal, da je kot državljan zaradi njega žalosten, hkrati še poudaril, da je to dokončno oziroma da zoper takšno poročilo nihče ne more uporabiti nobenega rednega pravnega sredstva.
Bo zdaj odstopil? Klemenčič? Se šalite?
Še nekaj je vsekakor treba upoštevati: državljani vsake vsaj približno pravne in demokratične države vedo, da noben državni organ (tudi če je njegov predsednik tako aroganten, da zase misli, da se zoper njegove sodbe nihče ne more niti ne sme pritoževati) ni absolutno nezmotljiv. Ne glede na to, ali bi bilo to politično pogodu Virantu in Alenki Bratušek ali ne, imata upravno sodišče in po njem tudi še vrhovno sodišče pravico soditi po ustavi in zakonih ter, če bosta za to imeli tehtne razloge, nazadnje sprejeti odločitev, ki bi bila lahko, natanko tako, celo v diametralnem nasprotju s tistim, kar si je nekdo upal zapisati v poročilu KPK.
Res mislite, da bi potem Klemenčič odstopil?
Mimogrede: ali veste, kaj je neizbežna, prva in povsem konkretna posledica tega, da upravno sodišče zavrne zahtevi za odredbo o začasnem zadržanju, če se tožnika pritožita na vrhovno sodišče? Ves »dosje« (vse gradivo) upravno sodišče pošlje vrhovnemu in do nadaljnjega zaradi tega ne more začeti – ja, četudi je napovedalo, da se bo tega lotilo prednostno – vsebinske presoje ne Janševe ne Jankovićeve tožbe. Prednostna obravnava sicer prej ali slej menda le bo. Ko bo.
Upravnemu sodišču je vseeno za usodo države?
Kaj pa je kljub vsemu že zdaj žal skrb vzbujajoče? Ko upravno sodišče poudari, da je za državo in državljane menda interes javnosti do obveščenosti o tistem, kar piše v nekem dokumentu, ki ga je Komisija za preprečevanje korupcije šlampasto (zelo nerodno) poimenovala zaključno poročilo nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, po njegovem prepričanju zagotovo precej večji od tistega o delovanju vlade, ki jo vodi Janša, ali funkcioniranju glavnega mesta, ki mu županuje Janković, bi lahko kdo še posumil, da se je senat upravnega sodišča vendarle že vnaprej politično opredelil tudi do vsebinskih premis omenjenega poročila. Sodna veja oblasti namreč ne bi smela niti implicitno zagovarjati stališča, da ji je pač vseeno, ali izvršilna in zakonodajna veja oblasti (z njima pa vsa država, posledično, jasno, tudi gospodarstvo!) toneta v vse hujšo krizo. Od sodobnega sodstva bi pričakovali, da je leta 2013 že sposobno dovolj široko presojati in tehtati tudi sorazmernost dveh škod (domnevne oškodovanosti tožnikov in realne oškodovanosti države), ki sta obe posledici ravnanja KPK.
