Kot se mi redno dogaja po vrnitvi z dopusta, na katerem se ravno začnem sproščati, ko ga je že konec, sem preštel, koliko mi manjka do upokojitve, te težko predstavljive dosmrtne sprostitve. Odgovor se glasi: 26 let. Ko bom zjutraj s postelje pogledal skozi okno in se mi bo sladko j....., a je ura 6 ali 9, jih bom imel 67.
Pri tovrstnem preračunavanju pa me vedno znova zmoti, da smo moški deprivilegirani. Da ne bo pomote, ženske ljubim in spoštujem, se, skratka, z njimi rad družim. Ampak, zakaj je njim treba v povprečju delati dve leti manj? Pri čemer po navadi – če te ugodnosti ne odstopijo očetu – uveljavijo še znižanje starosti zaradi otrok (za enega šest mesecev in pol, za dva pa dobrih 16 mesecev)? Ker so rodile? Ja, ja, vem, da sem zašel na tanek led in jim v isti sapi priznam vse bolečine ob porodu in napore v začetkih vzgoje, ko dedci še ne štejemo prida. A kljub temu: ali si ne bi morali biti enakopravni? Svoj zarod nato le vzgajamo tudi očetje, ga hranimo in oblačimo pa doživljamo v vseh dimenzijah pubertete (tega sem trenutno deležen v treh izvodih) – tako kot mame. Moramo pa dlje hoditi na šiht. Zakaj: zaradi tradicionalne delitve spolnih vlog?
Ob tem pa Slovenke povrh vsega živijo dlje od Slovencev: njihova pričakovana življenjska doba je v povprečju 82 let, naša pa 75!
Če me ne bo prej fršlok in če ne bodo starostne dobe podaljšali še za nekaj let, bom po izračunu statističnega urada penzijo dobival celih 7 let, moja ljubljena žena bo pa še prav toliko časa vdova. Država res varčuje na slovenskih moških.
Tukaj moram priznati Hrvatom, da so pred nami. Ženske so se prej lahko upokojile pri 60 letih, moški pa pri 65, zdaj so vsi izenačeni – na 65 let!
Podpiram vse Slovenke, ki jim uspe dokazati, da so za isto delovno mesto plačane slabše od nas, hkrati pa jih pozivam, da podprejo svoje moške v boju za izenačitev starostne meje (po možnosti na njihovo). Saj menda smo skupaj v dobrem in slabem?
