Upokojenci lačni
 čakajo na kruh

KOČEVJE – Dno bede se je dotaknilo spolzkih kočevskih tal. Žalostno, a kaže, da je s to popotnico v novo leto vstopilo doslej največ revnih družin, onih, ki jih bo ta šiba udarila letos, pa bo še več. »Pred štirimi leti smo v Krajevni skupnosti Kočevje-mesto skuhali sto obrokov za najbolj šibke, tudi za samotarje, kralje ulice. Brez sramu so enolončnico, mnogi prvič v tem mesecu, pojedli na stojnici. Že naslednje leto je malica kmalu pošla, tokrat smo je pripravili toliko, da so jo lahko zaužili tudi drugi. Stalni odjemalci so lakoto potešili na trgu, v vrsto so se postavili tudi trgovci in uslužbencih bližnjih lokalov. Sramežljivi, teh je bilo največ, so topli obrok v kozarcih in posodah odnesli domov. Celo Kočevje je lačno, kam to pelje?« se vpraša Jože Corel, predsednik KS in pobudnik akcije. Pravi, da mu je še kako zabobnelo v glavi, ko mu je neki brezdomec dejal, da ga je sram, ker živi v (takem) Kočevju.

Maske sramu je z obrazov snela večina izmed desetine, ki je naslednji dan v izjemno mrzlem jutru v pritličju t. i. hiše demokracije (to je večnadstropna stara stavba s sobanami tudi za politične stranke) čakala na brezplačno dnevno skorjo kruha. Grosupeljska pekarna ga peče za »najboljšega soseda«, več kot dvajset štruc pa ga vsak dan (razen sobote in nedelje) prek kočevskega območnega združenja Rdečega križa prepeljejo in razdelijo. »Ponj poleg brezposelnih pridejo tudi upokojenci z nižjimi prejemki, vsi pa so iz neposredne bližine, tisti oddaljeni iz šibkejših družin niti nimajo prevoza,« razloži Alenka Bunderla, sekretarka OZRK Kočevje.

Že 30 evrov je bogastvo

Prisluhnemo kolektivni anamnezi skupine, ki se med prvimi posede na klopi v čakalnici, za vrati Rdečega križa. »Šofer danes zamuja, a nič zato. Tako nam bo ostalo več časa, da z isto muko prisluhnemo drug drugemu. To je naša jutranja kava, branje časopisa in klepet kar tako,« se tolažijo. In ugriznejo v kislo jabolko krute stvarnosti. Seznamu nekoč uspešnih podjetij (Itas, Oprema, Tekstilana, Trikon, Zidar, …), ki so zaposlovala več tisoč delavcev in so se po osamosvojitvi zrušila kot domine, se je ob izdihljaju leta pridružil še Nolik, nekdanji Lik. Vestnik ponosa lesnopredelovalne industrije v osrčju občine, ki je oblečena v gozdnati plašč, je tako po 67 letih šel na smetišče zgodovine. Na cesto je bilo, tako potrti, napotenih 162 delavcev, ki so stopili med več kot 1600-glavo množico brezposelnih.

»Ta tovarna, ki nam je bila ponos, a so jo načrtno izčrpali novi lastniki (zgolj zaslužkarji), je mnoge kočevske družine zavila v črno, tudi mojo,« brez dlake na jeziku glas dvigne Šime Jovič. Pred petimi leti je stečaj pokopal hčerinsko Invalidsko družbo. Po 22 letih in pol delovne dobe je zamenjal delodajalca; z 260 evri na mesec od Zpiza od takrat životari. »Tudi žena je na istem. Naj me bo sram, da hodim po kruh in drugo pomoč? Na račun štruce na mesec privarčujeva 30 evrov. To je za naju merljivo bogastvo,« pravi. Prosil je, da bi ga pri 46, ko je ostal brez dela, vzeli na komunalo, za košnjo trave in urejanje zelenic. Zavrnili so ga. Morda bi lahko šel za pogrebca, si je mislil. Tudi med mrtve ga, se pošali, niso hoteli, saj da je tudi to mesto v Kočevju zasedeno. »Napenjam se, da bi kaj zaslužil, a ne gre. Gmoto starega papirja sem zbral in upal … Bilo ga je za borih sedem evrov, tako so izračunali v podjetju za odpad. In me dvakrat poslali domov, naj prinesem overjeno davčno številko, saj besedi niso verjeli. Ker bi bil večji strošek od zaslužka, sem obupal. Nikoli več!« je trden. En mesec je nadomeščal v Invalidskemu podjetju Recinko, za dlje pa so mu zaprli vrata. Želi si, pravzaprav prosi, zgolj, da bi ga kdo vzel za kakršna koli dela.

Le do kdaj bo trajala ta mora?

»Smo sodobni berači, tega nas ni sram povedati. Se mi zdi, da vsi mi tukaj in stotine drugih štirikrat na leto potrkamo na vrata te hiše (Rdeči križ), redkeje Karitasa. To je naša trgovina za mleko, sladkor, makarone, riž,« se utrga misel gospodinji Bojani Močnik. Z možem, sladkornim bolnikom, ki je na inzulinu že petnajst let, štejeta po 57 pomladi in sta invalida. Na družinski račun se 350 evrov zgrne od invalidnine, 200 evrov pogoltnejo položnice, ostanek je za trgovino. »Mož mi ne more odtrgati več kot pet evrov na dan, jaz nimam niti enega svojega centa. Žalostno, kaj naj rečem. Makaroni, fižol in zelje so najina prehrana, po koščku, res koščku mesa zadiši kdaj pa kdaj. Sinova, eden ima družino, sta tudi na socialni, hčerka v šoli. Tudi prej smo se težko prebijali skozi življenje, ta leta pa so prava mora. Le do kdaj?« se vpraša Bojana.

Do konca življenja, se oglasita upokojenki z malo več kot nadpolovično delovno dobo in za to mukoma (najtežja fizična dela) prisluženo pokojnino v znesku po 290 evrov. »Toliko država odmeri onim, ki so brez dneva delovne dobe, povrhu pa še čili in zdravi,« povesta. Kočevski muzikant, očitno je vmes iz vrste za kruh zaradi sramu odšel športnik, se spominja, da svojčas v mestu ob Rinži nihče niti ni vedel za Rdeči križ, danes pa se vrste pred vrati daljšajo. Na seznamu pomoči v hrani je zapisanih 650 družin in upravičencev ter 160 romskih družin. Med njimi so tudi oni, ki jim je občina lani v proračunu za plačilo tekočih položnic (voda, elektrika, najemnine, komunalne storitve in dodatno zdravstveno zavarovanje) zagotovila dvajset tisočakov, s petnajstimi tisočaki (plačilo položnic) pa so omilili stisko Nolikovih delavcev. Socialno najbolj nemočnim so s 5000 evri pomagali pri nakupu bele tehnike. In to ni vse. Do začetka novembra lani je lokalna skupnost najemnikom 41 tržnih stanovanj subvencionirala skoraj 29.000 evrov, za 61 neprofitnih (na zadnjem javnem razpisu se je nanj prijavil kar 101 prosilec) pa primaknila skoraj štirikrat več, in sicer 115.000 evrov. Gneča je tudi pred vrati centra za socialno delo. Leta 2013 so tam odločali o 3259 vlogah za denarno socialno pomoč, v prvih desetih mesecih lani pa skoraj enako.

Zgodovinsko prepleteno mesto (občina šteje 16.500 duš, tri četrtine pa jih živi strnjeno) je danes le odtenek sijaja, ki ga je imelo nekoč. Odšli so Kočevarji, ostali so (in prišli) Kočevci. Kočevje je žrtev tranzicije, politične razklanosti, velikih projektov in šibke dodane vrednosti od njih, mesto nadarjenih umov, ki bežijo, upokojencev, prejemnikov socialnih pomoči, brezposelnih (s skoraj tretjino romske populacije), številnih dolgoprstnežev, praznih starih stavb, številnih spomenikov NOB, ima kar pet velikih nakupovalnih centrov in bog si ga ve kakšno prihodnost.