PTUJ – Upokojena zakonca Hladnjak iz Krčevine pri Vurbergu v neposredni bližini Ptuja vesta, kaj pomeni skromno in težko prebijanje iz dneva v dan, zato sta se odločila, da bosta na stara leta, ko sta sama za silo preskrbljena, pomagala tistim, ki nujno potrebujejo pomoč, da se postavijo na lastne noge in zaživijo normalno življenje. Ker imata skromni pokojnini, zgolj približno 400 evrov na mesec, ne moreta pomagati z denarjem, zato pa sta se odločila, da bosta posamezniku ali družini, ki nima strehe nad glavo, dala v uporabo svojo odvečno hišico, za kolikor časa jo bodo pač potrebovali.
Štajerska dobrota
57-letni upokojeni mesar Alojz Hladnjak, po domače Slavko, in njegova leto dni starejša žena Zalika sta si uredila dom na idiličnem hribu v Krčevini pri Vurbergu s pogledom, ki seže od Maribora do Ptuja, po dolini pa se lenobno vleče reka Drava. Na tem koščku Slovenije, kjer je v preteklosti stala hiša Slavkovih staršev, sta si kar sama sezidala domovanje. »Žena je mešala beton, jaz pa sem zidal,« pove Alojz, zato je trajalo sedem let, da sta dokončala vsa dela. Ko sta dokončala dom, sta se lotila še vrta in goric. Te ju obdarujejo z grozdjem, iz katerega pridelujeta žlahtno kapljico. V zakonu se jima je rodil sin Boštjan, ki je zdaj dopolnil 38 let, a ne živi z njima, saj se je pridružil verski skupnosti Hare Krišna v Ljubljani.
Gospodar hiše Alojz je bil v svojih aktivnih letih zaposlen kot mesar, kar je bilo opazno tudi ob našem obisku, saj nam je postregel z domačimi suhomesnimi izdelki, ki jih pozimi še vedno izdeluje. Zalika je službovala v tekstilni industriji v Mariboru, a je že zdavnaj propadla. Čeprav Alojz pravi, da kakšnih posebnih konjičkov ni imel, saj je bila njegova glavna ljubezen urejanje hiše ter trte, je pred 30 leti igral tudi na harmoniko in orglice v šentiljskem ansamblu Akropolis. »Igrali smo po Štajerski pa vse do Ljubljane. Vse kolege smo ženili, je bilo kar pestro. Potem te pa to mine. Ko si mlad, si rad v mestu, kjer se dogaja, na stara leta pa imaš rad mir,« pojasni.
Streha nad glavo
»Že leta berem Novice, kjer velikokrat izvem o dobroti ljudi,« je začel pripoved o tem, zakaj sta se z ženo odločila socialno ogroženi družini ali posamezniku dati v uporabo hišico, ki je bila nekdaj shramba orodja in je malce nižje od njunega doma. Hišica je velika dobrih 20 kvadratnih metrov, v njej so toaletni prostor, hladilnik, štedilnik in postelja. Okoli nje je 1000 kvadratnih metrov uporabne zemlje. Dovolj za nekoga, ki nima nič, da preživi. Alojz je tri mesece barval in urejal prostore, da so zdaj primerni za vselitev. Tisti, ki bo prišel, mora s seboj prinesti samo krožnike in lonce. »Midva ne moreva več delati kot nekdaj, zato je ne potrebujeva več.«
Ob hišici je precej zemlje, da si lahko prišlek uredi tudi vrtiček in si pridela osnovno zelenjavo, če je pridnih rok, zraven je tudi nekaj sadnih dreves, ki ob pravilni negi bogato obrodijo. »Zemlja je, in kdor je priden, se bo že znašel. Tudi midva obdelujeva vrt in vlagava zelenjavo.« Prav zato bi rada hišo dala v uporabo nekomu, ki mu delo ni tuje in ki ni konflikten: »Tukaj se zelo dobro razumemo z vsemi sosedi, in to je za naju najbolj pomembno. Nekaj je, če prodaš hišo, pa te ni tam, tukaj pa bomo živeli skupaj, zato si želimo, da bi bilo vse v redu.«
Nesebična pomoč
Ker sta se sama, ko sta bila še mlajša, težko postavila na noge, zdaj dobro vesta, kaj pomeni življenjska stiska. Dostikrat ju zaboli srce, ko vidita, v kakšni bedi živijo nekateri. Čeprav nimata sredstev, da bi pomagala vsem pomoči potrebnim, pa bi rada vsaj nekomu polepšala življenje. »Nisva Karitas, da bi dala denar, rada pa bi pomagala nekomu, ki je res potreben pomoči. Dosti je ljudi, ki nimajo nič: nimajo denarja in službe ali pa imajo druge probleme. Zato sva se tako odločila. Vseeno nama je, za koliko časa se naseli tu. Čeprav nimava denarja, solidno živiva, saj si znava vse sama narediti.«
Tudi na tem koncu države je veliko takšnih, ki potrebujejo pomoč, sploh v današnjih kriznih časih, zato je še toliko bolj hvalevredno takšno nesebično dejanje, kot sta si ga zamislila zakonca Hladnjak. Poslopje bi namreč lahko obdržala zase kot večina, ki raje pustijo, da hiše propadajo, kot da bi jih komu dali v uporabo. Vendar je Hladnjakova vse večja stiska ljudi pripravila do tega, da bosta z nepremičnino, narejeno z lastnimi žulji, razveselila nekoga, ki nima nič.
Ptujski center bo poiskal stanovalce
Zakonca Hladnjak, Alojz in Zalika, sta najprej hotela kar sama najti primernega človeka ali družino, ki se bo naselil v hišo, a pravita, da so se po objavi oglasa v časopisu oglašali sami čudni ljudje, za katere sta sumila, da so špekulanti in da sploh ne potrebujejo pomoči. Zdaj sta se obrnila na Slovenske novice, njun priljubljeni vsakodnevni časopis, da so v njunem imenu sprožile akcijo iskanja primernega človeka. Povezali smo se s ptujskim centrom za socialno delo, ki zdaj intenzivno išče kandidata, kandidatko ali družino, ki najbolj potrebuje streho nad glavo. Svetovalke centra, ki se vsak dan ukvarjajo s socialno ogroženimi, bodo poiskale primerne kandidate, najbolj potrebne stanovanja.
