Recimo, da uslužbenec napreduje in po svojem predhodniku pojerba pisarno s fikusom in tajnico. Ta je sicer marljiva, natančna in zanesljiva, ampak, roko na srce, en tak starejši, ne preveč reprezentativen model. In ker je zraven še gobcava, saj je zaradi dolgoletnega tajnikovanja prepričana, da drži pokonci tri vogale šefovstva, mu sploh ni simpatična. Zato jo bo odpustil takoj, ko bo (če bo) požegnan predlog ministrstva za delo, da sta lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nesimpatičnost ter pomanjkanje zaupanja oziroma medsebojno neujemanje.
Ministrstvo za delo hoče na zelo ponesrečen način ugoditi delodajalcem, ki bi se radi delavcev znebili na hitro in bili pri tem formalnopravno pokriti – rekli bi jim, da pač niso začutili prave sinergije, v tolažbo pa jim dali odpravnino in še nadomestila za brezposelnost bi bili deležni. Sindikati so šli jasno v zrak, saj je varnost zaposlitve pri nas že tako daleč pod evropskim povprečjem, zadovoljni pa menda niso niti delodajalci. Ti bi radi dobili temeljiteje definirane zakonske podlage za odpuščanje nemotiviranih zaposlenih, lenuhov po domače, saj so t. i. krivdni razlogi premalo oprijemljivi – delavec, ki nič ne dela, seveda tudi škode ne more narediti. Po drugi strani se zavedajo, da bi neujemanje s kolektivom kot razlog odpustitve morda ne vzdržalo na sodišču – odpuščeni bi utegnil s prgiščem prič in kolikor toliko sposobnim advokatom dokazati, da je že priden in sposoben, samo nadrejenemu osebno da ni všeč. Če se vrnem k uvodnemu primeru: tajnica bi zlahka prepričala sodnika, da je dobila knjižico samo zato, ker ni mlajša, joškasta pa blond.
Takšen predlog ministrstva za delo vnaša samo še večje nelagodje med tiste vse redkejše še redno zaposlene, ki so že itak pod stresom – za svojo službo se boji vsak drugi Slovenec! Njegov edini pozitivni učinek bi bil, če bi ga lahko uporabili proti njegovim predlagateljem in še njihovim nadrejenim. Da bi torej državljani lahko vlado, ki smo jo izvolili, tudi razrešili še pred koncem njenega mandata zaradi pomanjkanja zaupanja. Čeprav bi v tem primeru zmagali že krivdni razlogi.
