JARENINA – Alenka Črnko iz Jarenine v Slovenskih goricah že dobrih pet let živi s presajeno ledvico. Po osmih letih težav, od leta 2003 se je spopadala z bolj ali manj izraženo boleznijo, je leta 2011 doživela olajšanje – darovani organ. Na njeno srečo še preden bi potrebovala dializo, ki je zaradi odpovedovanja ledvic že trkala na vrata. Danes kljub nekaterim omejitvam živi polno življenje, resda pri malo nižjih obratih, kot je bila vajena, preden je zbolela, pa vendar še vedno opravlja vsakdanje obveznosti, zlasti v družinskem vinogradu. Tudi na traktorju jo lahko vidimo tu in tam, še posebno jeseni, v času trgatve.
Leta 2003 je Alenka, ki z možem nadaljuje družinsko vinogradniško tradicijo, začela opažati, da z njenim zdravjem ni vse tako, kot bi moralo biti. Energična mlada ženska, ki je mimogrede poprijela tudi za najtežja vinogradniška dela, je brez vidnega razloga postajala utrujena, potem je opazila kri v urinu pa otekanje telesa. Sprva je kazalo na ledvične kamne in pravi, da ji v začetku zdravniki niso prisluhnili. Mlademu človeku, štela jih je 35, ki je dobro videti, pač ne bi na hitro pripisali hude bolezni. Tako je brez prave diagnoze z boleznijo živela tri leta, preprosto se je prilagodila. Ker se je slabo počutila, če je jedla denimo sadje ali zelenjavo, se je temu pač odpovedala. Tako je šlo, dokler se leta 2006 njeno stanje ni drastično poslabšalo. »Imela sem zelo visok pritisk, 200/110, ampak kot ledvični bolnik tega sploh ne občutiš, poleg tega sem zelo zatekla, saj sem bila polna tekočine. Takrat sem izvedela pravo diagnozo: hitro odpovedovanje ledvic, zaradi visokega tlaka začnejo pokati ledvične čašice in, preprosto povedano, ledvice doživijo tehnično okvaro. Dejansko to pomeni, da ne morejo več filtrirati urina, zaradi česar strupi ostajajo v telesu.«
Žlica juhe in košček kruha
Sledila so štiri leta zdravljenja in stroge diete. »Pravzaprav ne vem več, kaj sem sploh lahko jedla, nisem smela sadja, zelenjave, beljakovin. Na jedilniku sem imela na primer nesoljeno juho in košček kruha, vse v zelo majhnih količinah. Vsaki dve uri nekaj grižljajev. Sicer moram povedati, da meni to ni bilo težko, vedela pa sem, da bo vedno slabše in da bodo ledvice prej ali slej odpovedale.« Da bo torej nekaj treba storiti.
Na seznam za presaditev so jo uvrstili leta 2010, junija 2011 je že prišla na vrsto. Operacija je, čeprav je bila nanjo pripravljena in jo je težko pričakovala, prišla iznenada. »Še deset ur pred posegom sem škropila v vinogradu,« se smeje.
Prva sprememba, ki jo je opazila, ko se je po posegu zbudila, je bila barva kože. »Zaradi slabe krvi sem imela prej pepelnato siv obraz, tako da sem se kar ustrašila rjave barve kože, ko sem se prvič po operaciji pogledala v ogledalo. Druga stvar, ki sem si jo lahko privoščila po nekaj dneh, je bila normalna hrana. Ne morete si predstavljati, s kakšnim užitkom sem pospravila skodelico solate, ki mi je nekoč, če sem pojedla le eno ali dve peresi, povzročila mravljinčenje telesa.«
Vse sicer ni bilo idilično in tudi danes ni, malo so jo boleli šivi, a to je ni oviralo, da ne bi že po nekaj dneh začela vaditi. »Odločena sem bila, da bom jeseni že na domači trgatvi, januarja pa na smučeh. In sem bila, previdno, a vendarle,« pravi ponosno. Sicer priznava, da življenje ni takšno kot poprej, ko je bila še povsem zdrava. »Lahko fizično delam, tudi traktor vozim, a ne več kot tri ali štiri ure in ne vsak dan. Po takšnih dneh moram več počivati. Vem, da se moram paziti, ledvice ne nazadnje ne morem kar kupiti v trgovini. Morala sem se pač navaditi na bolj umirjeno življenje, čeprav mi je bilo težko, saj sem sicer zelo aktiven človek. Ampak na ledvicah se poznajo vsi grehi,« pravi v smehu.
Lonček zdravil
za dobro jutro
Opaža tudi druge nevšečnosti, ki jih pri svojih letih, šteje jih 48, sicer gotovo ne bi. Slabše prenaša poletno vročino in vlago, piti mora veliko tekočine, občutljiva je tudi za vremenske spremembe. Bolniki s presajenim organom se morajo spoprijeti še z enim izzivom, do konca življenja morajo namreč jemati zdravila proti zavrnitvi organov. »Na vse se navadiš, zdravila imam pripravljena v škatlici, vsako jutro jih vzamem, tu mora biti red, da telo ne prepozna tujka. Poleg tega jemljem zdravila za uravnavanje holesterola in krvnega tlaka,« pravi Alenka in zdi se, da se s tem sploh ne obremenjuje.
»Življenje s presajenim organom je polno izzivov in pasti, na katere zdrav človek tudi v sanjah ne pomisli. Ker imam oslabljen imunski sistem, moram zelo paziti, da se s čim ne okužim. Zato se pač izogibam zaprtim prostorom, zlasti pozimi, na primer nakupovalnim središčem, žal tudi gledališčem, na koncerte pa hodim, če so na prostem,« pravi Alenka, ki je ledvico prejela od darovalca iz Nemčije. »Le to vem, da je bil moški, tri leta starejši od mene. Pravzaprav mi to zadošča. Že pred boleznijo sem bila zagovornica darovanja organov. Neizmerno sem hvaležna človeku, ki je bil tako dober, da je s svojimi organi pomagal drugim.« Alenka z darovano ledvico živi dobrih pet let, upa, da ji bo še dolgo služila. »Življenjska doba darovanih ledvic je precej različna, poznam gospoda, ki jo ima že 40 let, pa tudi nekoga, ki ima že tretjo. Tudi sama bi se brez premisleka znova odločila za transplantacijo, če bi bilo treba,« je odločena. Sicer pa je prepričana, da bi se njena zgodba precej drugače razpletla, če ne bi imela moža Silva in hčerke Tamare, ki sta ji vselej v trdno oporo, zlasti v trenutkih, ko se slabše počuti...