Unikatni femipsi potujejo in slikajo

LJUBLJANA – Letos so se nazadnje dobili v Črni na Koroškem, najeli apartma, malo slikali, debatirali, se šalili in seveda določili: »Letos gremo na Madžarsko!«

Govorimo o potujoči slikarski skupini – Art Femips! Edini v Sloveniji, pravijo, da jim ni podobne niti v Evropi.

Akvarelisti po duši

Art, to bi sicer nekako že vedeli, kaj pa pomeni Femips? »Začetnice naših imen!« sta skoraj soglasno izrekla naša sogovornika, Pavle Ščurk in Marjan Miklavec, akvarelista po duši. »Franci, Edi, Marjan, Ivan, Pavle, Sreč!« sta razodela, zatem pa iz mape na plan položila paleto slik, od tu in tam, vse po vrsti vodenih, akvarelnih barv, stilno različnih.

»Avtentično, kajne, kot original?!« se je brez vsakršnega cinizma nasmehnil Ščurk, s 66 leti najmlajši.

»Ajaccio!« pa je vsebino slike z eno besedo opisal njegov kolega, ta je s 76 leti najstarejši.

Pavle je upodobil eno izmed značilnih trdnjav, smo opazili, ki jih je tudi v okolici korziškega glavnega mesta na pretek. Od skupno 85 se jih na celem otoku do danes ohranilo kar 67! In pomenijo – večni motiv.

Na dnu akvarelne slike smo lahko videli tudi letnico nastanka. »Da, leta 2011 smo pripotovali na Korziko!« Vse od nastanka, leta 2000, niso izpustili prav nobene priložnosti po umetniškem vandranju. Z Marjanovim kombijem, za teden dni stran od žena, opremljeni s slikarsko opremo, z obilo dobre volje, na nekakšen umetniški in aktivni dopust. Po trinajstih letih ustvarjanja te izvrstne krajinarje na tovrstne počitnice zdaj že vabijo!

Rojstni kraj

Šesterica se je spoznala na prenekateri slikarski koloniji, »Marjana sem srečal, denimo, ko je organiziral kolonijo v njegovi Sežani, a ne bi vedel natančno, kdaj,« je dejal Pavle.

»Mora biti pa vsaj že trideset let nazaj,« je pomislil Marjan, ki je bil v bistvu tudi pobudnik. »Neko skupino, ki je delovala podobno, sem namreč pred leti spoznal v Avstraliji, kmalu zatem pa se je že rodil Femips, povsem volonterski, brez vsakršnega statuta, na izključno prijateljski osnovi …«

Formirali so se pravzaprav na tujem, v Marjanovem rojstnem kraju, v italijanskem geossu – umbrijskem Narniju. Tam so v nenapisano ustavo zapisali, da ne bodo le risali, temveč bodo hkrati ambasadorji – tako naše deželice kot tudi dobre volje!

Njihovi štafelaji, njihove skicirke in pribor, umetnine bolj ali manj impozantnih znamenitosti ter bombončkov evropske dediščine in narave, so nemudoma zasvojili sleherna prizorišča, ki so jih zasedli, od omenjenega Narnija, Pariza, Prage, Kotorja, Podgorice, Berlina, Palma de Mallorce, St. Moritza, Guče, Montbrisona, Korzike, Bischofshofna in andaluzijskega Almunecarja lani. Vse te kraje so osvojili tudi s svojo pristnostjo. Marjan Miklavec, Pavle Ščurk, Feliks Frühauf - Sreč, Ivo Kolar in Edi Sever (doma iz vseh koncev Slovenije) znajo še kako tudi ubrano zapeti, se poveseliti, zabavati in v dobro voljo spravljati domačine. In bodoče prijatelje. Art Femips je vedra druščina. Njihova umetniška žilica in njihove razstave, bi lahko rekli, so zgolj odskočna deska, nekakšen prvi objem ali pa dotik, s katerim se kanijo usidrati v srca …

Srečna jesen

»Zares smo bili povsod izjemno sprejeti,« je priznal Pavle.

»Se spomniš, ko smo v pariškem metroju peli slovenske pesmi, ko je ves vlak utihnil in navdušeno aplaudiral, ko smo končali?«

»Seveda se spomnim,« je dejal Pavle in se spomnil melodije: »Pozimi pa rožice ne cveto, dekle, oj, kaj pa za pušeljček bo?«

»Res je, ni samo slikarstvo, je tudi promocija,« se je zasmejal Marjan.

Čeprav … brez njihove umetnosti – tudi vseh teh popotovanj ne bi bilo. Nekateri jih imajo celo za najboljše akvareliste pri nas! Tudi pokojni umetnostni zgodovinar Mirko Juteršek je bil prepričan, da takšnih likovnikov pri nas res ni in naj le nadaljujejo svoje poslanstvo.

Priznavajo, da jim akademska izobrazba po svoje manjka, priznavajo pa tudi, če bi jo imeli, se najbrž ne bi nikoli spoznali.

»Ma, ni bilo možnosti, da bi šel na akademijo! Moral sem se zaposliti!« je premišljeval Marjan, upokojeni komercialist, ki, tako kot ostali, riše že od samega otroštva. »Jaz pa sem bil obrtnik v gradbenem podjetju,« je prijatelja dopolnil Pavle. Ivo je bil gozdar, Edi grafik, Sreč kovinar.

Franca Skrebineka, če ste opazili, že spet nismo omenili. Ste se sploh kdaj sporekli, je v tistem glodalo našo radovednost?

»Niti ne, no, razen …«

Kaj pa je bilo, smo po novičarsko vrtali dalje?

»Postal je vdovec …«

In? »Dekleta, ki jih je osvajal, je želel vključiti v našo skupino …« je pripomnil Marjan. »In to ga je koštalo!« sta se na široko zarežala. In ko je v Črno goro naposled pripeljal svojo lepotico, je med slikarskimi prijatelji namreč vzbudil razumljiv nemir, trohico nevoščljivosti.

»Takole pa ne bo šlo!« so si mislili. »Ostali smo spali po hodnikih, ta dva pa v najboljši sobi! In ko smo ga vprašali, kaj bi šjora kaj pomagala, a ne, je rekel, ona pa že ni prišla pomivat posode, ha, ha, ha,« sta se še zadnjič prešerno nasmehnila.

V njunem smehu ni bilo zaznati prav nobene zamere, življenje gre naprej, prijatelji ostajajo. Že kmalu bo potujoča slikarska skupina odkrivala Madžarsko, iskali bodo popoldansko svetlobo, tiste najmehkejše sence, pravšnje odtenke, najlepše motive, prijateljstvo, srečno in ustvarjalno jesen.