Uničil mokrišče in gozd z 2500 črnimi jelšami

DOMŽALE – Mokrišče Mlake ob avtocestnem izvozu Domžale, ki se v kraju Zaboršt razteza na več hektarjih, je manjše za dva hektarja. Roman Kalušnik, nekdanji mengeški občinski svetnik (LDS) in lastnik nepremičninskega podjetja Karo, ki je že aprila lani začel brez dovoljenj z zemeljskimi izkopi nasipavati njegov jugozahodni del, je pred kratkim dovolil posek velikega dela strnjenega močvirnega gozda, poraščenega s črno jelšo. Na dvajsetih parcelah različnih lastnikov je dal posekati približno 2500 različno debelih dreves. Pri tem je pomembna ekološka škoda, saj je v gozdu več ogroženih močvirskih rastlinskih in živalskih vrst z rdečega seznama, je oktobra 2011 poročalo Delo.

Komaj dobro za konje?

Primer je tedaj precej razburjal živelj, domnevne oškodovance, gozdarske inšpektorje, kmetijce in varuhe narave. O Kalušniku so poročali, da si že od leta 2007 prizadeva, da bi mokrišče spremenili v poligon za učenje varne vožnje ter poslovno cono za gospodarske dejavnosti s trgovinami in servisi. S preureditvijo skakalnega centra Zaboršt-Ihan in rekonstrukcijo lokalne ceste Zaboršt–Krumperk naj bi posegli na 151.400 kvadratnih metrov mokrišča in zagotovili dvesto novih delovnih mest.

Kalušnika naj bi podpiral domžalski župan Toni Dragar, ker je po njegovem tako ali tako šlo za degradirano zemljišče, ki ga je občina v svojih dolgoročnih načrtih predvidela kot razvojno območje ob avtocesti, to pa je za lokalno skupnost pomembnejše od nerazvojnih, kar je tudi ohranjanje mokrišča.

Tudi podjetnik je vztrajal, da Mlake po domžalskem občinskem prostorskem načrtu niso v območju varovanja narave. Kot je dejal, starejši ljudje, ki so tam kmetovali, vedo povedati, da so še pred drugo svetovno vojno kosili travo, ki pa je bila slabše kakovosti in primerna le za krmo konj. »Ker so jim med vojno vse konje pobrali, so košnjo na tem območju opustili niti ga niso več vzdrževali. Zato se je zaraslo in postalo neobljudeno. Naravne vrednote pa ne nastajajo v samo nekaj desetletjih.«

Tožilci so Kalušnika kljub temu pripeljali pred obličje pravice, kjer mu očitajo storitev dveh kaznivih dejanj, s katerimi se na slovenskih sodiščih ne srečamo prav pogosto.

Pod uničevanje gozdov kazenski zakonik veleva, da se, kdor zavestno v nasprotju s predpisi ali odredbami pristojnih organov v večjem obsegu krči ali seka na golo gozd ali ga kako drugače uničuje, kaznuje z zaporom do enega leta. Znak drugega kaznivega dejanja, ki naj bi ga zagrešil Kalušnik, pa se skriva v členu kazenskega zakonika, ki govori o obremenjevanju in uničevanju okolja, in mu očita, da je s svojim početjem bistveno poslabšal zaščiten habitat (zagroženih do pet let zapora).

Uničen dom
lika z znamke

Mengšan pred ljubljansko okrožno kazensko sodnico Barbaro Trebec Debeljak ni priznal krivde, s tem pa je tudi zavrnil ponudbo tožilstva, ki se je glasila 20 mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo štirih let. Raje se je odločil za sojenje, na katerem bo z odvetnikom Petrom Volgemutom poskušal dokazati, da ni grešil, njegov zagovornik pa je v spis že vložil domžalski občinski dokument, ki naj bi dokazoval, da Mlake že od leta 2005 niso zaščiteno območje.

Kopica domnevno oškodovanih lastnikov zemljišč je proti Kalušniku vložila premoženjskopravni zahtevek, odgovarjati pa bo moral na očitke organov pregona, da je naročil Ibru Memiću, naj njegovi delavci septembra 2011 začnejo na dveh hektarjih rušiti črne jelše, padlo pa je najmanj 2500 dreves v bruto izmeri približno 530 kubičnih metrov. Šlo je za golosek, med katerim naj bi zaradi uporabe težke mehanizacije tudi poškodovali gozdna tla, z nanosom gramoza zaradi lažjega dostopa te mehanizacije pa so povzročili tudi popolno uničenje tega dela gozdne površine ter kajpak obstoj samega gozda.

In kakšne posledice je po prepričanju tožilcev poleg popolne poškodbe okolja še povzročil ta golosek? Tudi zaradi spremenjene osvetljenosti, temperature in vlažnosti je zakrivil poškodbe oziroma uničenje habitata zavarovanih živalskih in rastlinskih vrst, ki so imele svoj življenjski prostor v tem močvirnem črnojelševskem gozdu. Habitat je na tem območju po mnenju uslužbenke državnega zavoda za varstvo narave Andreje Škvarč celo uničen. Usodno je denimo zaznamovano življenjsko okolje močvirskega krešiča, po slovenski in evropski zakonodaji najbolj zavarovanega izmed živečih živalskih vrst, ki je svoj prostor našel tudi na eni od slovenskih poštnih znamk, močvirske vijolice, ki raste le v močvirju, nič kaj domače pa se v Mlakah nista več mogla počutiti niti navadni močerad ali močvirska krpača.