Po poročanju Wikipedije se je poslovil slovenski jezikoslovec Jože Toporišič.
Osnovno šolo je obiskoval v Dobovi (1933–1938), tri razrede klasične gimnazije pa v Mariboru (1938−1941). Med drugo svetovno vojno je bil v taboriščih v Šleziji in na Poljskem (Strzyzów, Wrocław). Po koncu vojne je obiskoval gimnazijo v Brežicah, nato v Mariboru, kjer je v šolskem letu 1946/1947 maturiral.
Po maturi se je vpisal na študij slavistike (slovenski jezik s književnostjo in ruski jezik s književnostjo) na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Kot štipendist Humboldtove ustanove je študiral eksperimentalno fonetiko v Hamburgu (1962/1963). Doktoriral je leta 1963 na FF v Ljubljani z disertacijo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze.
Predaval je predvsem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, občasno pa tudi na drugih univerzah v Jugoslaviji (Zagreb, Zadar itd.) in po svetu (Chicago, Regensburg, Moskva, Celovec, Gradec, Varšava itd.).
Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in avtor številnih jezikoslovnih razprav in del (njegova bibliografija šteje blizu 700 naslovov). Najpomembnejša je gotovo Slovenska slovnica (1976). Sodeloval je pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.
Leta 1994 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2006 pa Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Prejel je še nagrade Univerze v Gradcu (1977), Kidričevega sklada (1979) in Mednarodnega društva za fonetične vede (1979).
