MURSKA SOBOTA – Danes ob 7.10 je v 103. letu starosti umrl eden najbolj znanih Slovencev prejšnjega in tekočega stoletja, akademik dr. Anton Vratuša, ki je bil rojen 21. 2. 1915. v Gornjih Slavečih pri Gradu na Goričkem.
Že kot mladenič je potrdil, da se želi učiti in študirati. Leta 1941 je diplomiral na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in še istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Leta 1950 je ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. V svojem življenju je objavil prek tristo petdeset razprav in člankov.
Internacija v italijanskih taboriščih, Prekmurje in sploh skrajni severovzhod države so Sloveniji in tudi svetu dali nešteto znanih in uspešnih posameznikov, ki so zaznamovali svoje obdobje. In med slednjimi je gotovo tudi akademik dr. Anton Vratuša, slovenski politik, diplomat, borec NOB in slavist, ki je bil tudi po 100. letu zelo dejaven na številnih področjih.
Dr. Vratuša se je sicer takoj po okupaciji Slovenije vključil v NOB in do aretacije leta 1942 deloval v Ljubljani. Italijanski okupator ga je najprej interniral v taborišče Gonars, nato v Treviso in Padovo, od tam pa na otok Rab, kjer je bil med organizatorji osvobajanja taborišča in Rabske brigade po kapitulaciji Italije. Zatem je do konca leta 1944 deloval med italijanskimi partizani v severni Italiji ter bil vezni člen med jugoslovanskim in italijanskim partizanskim gibanjem ...
Od septembra 1943 do konca vojne je bil na raznih vojaških in političnih dolžnostih: namestnik komandanta Rabske brigade, predstavnik predsedstva OF pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Po 1945 opravljal številne dolžnosti v zveznih organih SFRJ, Beograd in v SR Sloveniji. Leta 1953 je prešel v rezervo kot polkovnik JLA. Bil je državni podsekretar in šef kabineta podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1965), direktor Inštituta za družbene vede v Beogradu (1965–1967), ambasador, stalni predstavnik SFRJ pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku (1967–1969), namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve (1969–1971), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–1978), predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (1978–1980), predsednik zveznega zbora skupščine SFRJ (1982).
Pester in bogat življenjepis
Bil je redni profesor na Visoki politični šoli (1956–1967) in na Univerzi v Beogradu od 1969, na Univerzi v Ljubljani od 1974 in na Mednarodnem centru za promocijo podjetij v Ljubljani od 2004, ustanovitelj Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE) v Ljubljani (1974), predsednik upravnega sveta te ustanove do 1982, potem pa častni predsednik sveta medvladne ustanove, ki jo skupno upravljajo države članice. Trajna dolžnost v ICPE: oblikovanje znanstvenoraziskovalnega in izobraževalnega programa, bil je predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija (1996–2006) in častni član Zbora ustanoviteljev te ustanove (2006). Torišči Vratuševega znanstvenega in publicističnega delovanja v obdobju 1938–1941 sta bila slovenski jezik in literarna zgodovina. Po 1945 njegova znanstvena, družbenopolitična in pedagoška dejavnost zajema zlasti področja razvoja samoupravljanja in participacije v Jugoslaviji in komunalni sistem ter zunanjo politiko SFRJ. Na področju mednarodnih odnosov zlasti izstopajo prispevki o Organizaciji združenih narodov, procesu dekolonizacije, gibanju neuvrščenosti in o deželah v razvoju. Vprašanja narodnih manjšin, človekovih pravic in trajnostnega razvoja so dolgoletna tema Vratuševih raziskav.
Med pomembnejšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti, ki jih je organiziral sam ali skupaj z drugimi sodelavci, velja omeniti zlasti: Organizacija jugoslovanske komune in odnosi v njej (Inštitut za družbene vede, 1963–1965); Odnosi v večnacionalnih skupnostih (Inštitut za družbene vede, 1966); Vrednosti v politiki, mednarodna primerjalna raziskava ob sodelovanju znanstvenikov iz Indije, Jugoslavije, Poljske in ZDA (1965–1969), knjiga je objavljena v University Press Philadelphia, ZDA, 1969); Razvoj teorije in prakse samoupravnega prava v Jugoslaviji (1984–1987); Narodnosti in narodne manjšine; Živeti z mejo (1965). O tej problematiki je od 1991 objavljenih devet zbornikov, najnovejši: Panonski prostor in ljudje med dvema tromejama (2007). Celostno upravljanje z obalnim območjem za trajnostni razvoj (ICPE, 1992–), Integrated Management of Protected Areas: Nature Parc Goričko (2010–). Objavil je več kot tristo petdeset razprav in člankov v domačih in tujih znanstvenih ter strokovnih časopisih. Samostojna dela: Levec in Ljubljanski zvon (doktorska disertacija 1941), Profili neuvrščenosti (1980), Ten years of ICPE (1984), Iz verig v svobodo. Rabska brigada (1998), Piran, a green coastal community in the Northern Adriatic (2002), Vrt spominov in tovarištva (Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija na Petanjcih (2004).
Bil je podpredsednik predsedstva Zveze združenj za družbene vede Jugoslavije in član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA) (1996–1990), član upravnega odbora inštituta OZN za raziskovanje in izobraževanje (UNITAR) (1969–1990), član uprave Mednarodnega inštituta za oceane na Malti (IOI) (1972–2002). Izredni član SAZU od 23. marca 1978, redni član od 23. maja 1985. Predsednik odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin (1988–2002). Član odbora SAZU za trajnostni razvoj, dr. h. c. Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru. A. Vratuša je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih državnih odlikovanj in družbenih priznanj.
Gotovo bodo mnogi pritrdili misli dr. Antona Vratuše: »Vrednote NOB niso prazne parole. To je humanistični odnos do življenja. Tega nam danes manjka.«
