Umrl bi, če bi čakal na Ljubljančane

TREBNJE – Država varčuje. To niti ne bi bila novica, če se ne bi z ukrepi spet spravila na male ljudi in jim jemala še tistega, kar jim je še ostalo in jim pripada.

Gospoda v Ljubljani je očitno vajena, da gre skoraj v copatah iz dnevne sobe k zdravniku, tudi na urgenco, če jo kaj zaboli. Na podeželju, v hribih in dolinah pa je to malce drugače. Zdravstvenega doma ni za vsakim vogalom, kaj šele urgence. Pa življenje Janeza iz Trebnjega ni nič manj dragoceno kot življenje Janeza iz Ljubljane, mar ne?

Ukinili jih bodo 37

Uradne potrditve še ni, a na ministrstvu za zdravje pripravljajo pravilnik, s katerim bi ukinili vse ekipe A in B iz Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči (NMP), teh je v Sloveniji okoli 37, ter jih nadomestili s »satelitskimi centri« in mrežo reševalnih vozil.

Prvo informacijo so zdravstveni domovi dobili 29. januarja na sestanku Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije s predstavniki ministrstva za zdravje.

»Nova mreža NMP naj bi temeljila na podatkih o številu obravnav v dežurni službi in na podatkih o oddaljenosti od urgentnih centrov (nam najbližji bo urgentni center Novo mesto),« je pojasnila Vera Rozman, direktorica ZD Trebnje, ki je v letu 2014 opravil 307 intervencij, od tega 210 zaradi bolezni, 81 zaradi poškodb in 16 zaradi zastrupitev. V ambulanti NMP in dežurni službi pa so obravnavali 4400 pacientov. Rozmanova upa, da bodo pet zaposlenih v trebanjski enoti prerazporedili. Da ne bodo ostali brez službe.

Utripa ni čutil

»To se ne sme zgoditi. Sem prvi, ki bo šel zbirat podpise od hiše do hiše, da se to prepreči,« je nad novico o početju države razočaran 34-letni Toni Gracar. Po rodu je iz vasi Zabrdje pri Mirni, danes pa s svojo ženo Eriko živita na Mirni. Prav reševalci iz Trebnjega, iz ekipe nujne medicinske pomoči, so Toniju maja 2012 rešili življenje. »Kar dol sem padel. Celo popoldne sem se vozil z motorjem, potem pa sem na kavo povabil brata Tomaža,« se 26. maja 2012 spominja Toni. Bil je malce utrujen. Legel je, da bi si povrnil moči. Brat je bil točen, Erika je prebudila moža. Popili so kavo, se smejali in klepetali. Potem pa je Toniju sredi dnevne sobe nenadoma vzelo tla pod nogami. Prostora za paniko ni bilo, Erika in Tomaž sta ravnala izjemno prisebno. Erika je tako in tako medicinska sestra, prva pomoč pa ni tuja niti Tomažu, prostovoljnemu gasilcu z Mirne. Vmes sta poklicala še reševalce. »Pulza sploh ni bilo, začela sva ga oživljati,« pripoveduje Erika.

Hvala Tanji, Sandiju in Meliti

Odločale so minute, pičlih sedem jih je potrebovala ekipa nujne medicinske pomoči, ki je prišla iz Trebnjega. »Če bi jih čakali iz Novega mesta ali Ljubljane, bi umrl.« Toni se zaveda, da je danes med nami, ker je bila enota v Trebnjem. A jutri je ne bo več! Pa jo bodo še potrebovali …

Tonija so oživljali dobrih 15 minut, potem so ga peljali v Novo mesto, nato v Ljubljano. Vstavili so mu defibrilator, ki nadzoruje njegov srčni utrip. Potrebuje ga, ker ima izjemno redko bolezen nenadne smrti srca. »Srce mi kar odpove … Bolezen je bolj nove sorte, od leta 1991 jo poznajo. Zato so mi vgradili defibrilator, ki bdi nad mojim bitjem,« pripoveduje Toni, ki je še danes hvaležen takratni enoti, ki mu je rešila življenje.

Osebno se je šel zahvalit zdravnici dr. Tanji Tratar, reševalcu Sandiju Pustu in medicinski sestri Meliti Glavan. »Jutri jih bo potreboval kdo drug,« opozori Toni in benti nad državo, ki varčuje na napačnem koncu. Poskuša razumeti, a ne more. Izkušnja, ki jo je doživel, je preprosto premočna: »Težave ni, dokler se ti ne zgodi. Ko pa potrebuješ nujno pomoč, vidiš, kako je to dragoceno.« Ne predstavlja si, da bi zaradi varčevanja in neprihoda reševalcev izgubil drago osebo.

Toni je zaposlen v podjetju Bartog, kjer je delal tudi pred boleznijo, ki je pustila nekaj posledic. Fizičnih in psihičnih naporov se mora ogibati. V teh težkih časih so mu v veliko oporo tudi v službi, kjer dela po štiri ure, a še to lahko pisarniško delo, za preostale štiri ure dobiva invalidsko nadomestilo.

Mir med starinami

Po tej življenjski prelomnici je v sebi odkril strast do starin. Po novem veliko časa preživi v delavnici, kjer obnavlja stare motorje, najraje Tomosove modele. Lani je s prijatelji organiziral prvo srečanje v Zabrdju, letos bo že drugo.

»Prija mi, ko sem sam v delavnici, kjer vladata mir in tišina. Delam, kolikor mi ustreza, potem se usedem in opazujem narejeno,« opiše trenutke, ki so samo njegovi. Tonijevi. Takih Tonijev je še več po Sloveniji. S pomočjo nujne prve pomoči so preživeli. Država, premisli še enkrat, in vzemi tam, kjer je preveč. Dovoli nam preživeti.