Umivali so se kar v bazenih

ČATEŽ OB SAVI – Da, povsem smo razumeli Francija Likozarja in njegovo ženo Alenko, ki sta nam sredi Čateških toplic jasno in glasno sporočila: »To ni več normalno, komaj sva že čakala na ta dopust, vse lepo plačala, potem pa ostaneš brez najosnovnejšega – vode!« In še: »Če bi te vsaj kdo obvestil, da se je nekaj polomilo, bi človek še razumel, a takole brez vsakršnega opravičila resnično izgubiš še zadnje živce!«

V tistem sta že pakirala in odnašala stvari v avto. Njuna najbližja soseda iz hišice, na kateri je pisalo LTH Škofja Loka, sta že kakšno uro pred njima prav tako predčasno zapustila prizorišče in odpotovala domov. Tudi njima je prekipelo. Kot naj bi še nekaterim drugim. S seboj sta imela le nekaj mesecev starega dojenčka in si nista več dovolila tega robinzonskega turizma – brez vode. »Ritke mu že ne misliva umivati nad koritom sredi javnega stranišča!« sta besno dejala in jadrno odbrzela na Gorenjsko.

Po vodo v trgovino

Tako kot zakonca Likozar je tudi ta škofjeloška družinica dopustovala v sindikalnih počitniških hiškah. Likozarjeva, doma iz Srednje vasi pri Goričah, oba delavca v Iskri, sta počitnikovala v tako imenovanih iskrških hiškah. Nad tem, kar se jima je zgodilo, sta negodovala še toliko bolj, saj sta to pot s seboj pripeljala še Alenkino mamo in očeta ter Alenkinega bratranca z ženo. Ta je obupala že v torek, ko so se težave z vodo šele začele.

Alenka si je vse natančno zapisala ter nam kar iz zvezka prebrala: »V torek ni bilo vode vse dopoldne do štirinajstih, v sredo je ni bilo od enajste do petnajste, potem je bila, v četrtek pa je spet ni bilo od enajste, ko sva prišla s kopališča, in je ni bilo vse do zdaj, evo, ravno ta moment je pritekla!« Takrat je pogledala na uro, ura pa je ravno odbila poldne. In res, voda je v presledkih prikapljala, kar smo videli, najbrž je bila posredi tehnična težava, smo premišljevali.

Likozarjeva je še kako motil tudi odnos, ki ga v bistvu ni bilo. »Nadrejenega iščemo že tri dni!« je izrekla Alenka. »Pa se ga ni dalo dobiti!« Franci jo je dopolnil: »Na recepciji nam niso hoteli dati telefonske številke od kakšnega, ki bi znal hitro ukrepati.« Motilo ga je, da so morali, če so si hoteli kaj skuhati, hoditi v najbližjo trgovino po plastenke vode, da je moral, če si je hotel umiti zobe ali pa če je moral na potrebo, vse do javnega stranišča, dobrih sto metrov proč. »A kaj, ko so bile tam straniščne školjke zaštosane do vrha z blatom, madonca, saj si še not' nisem upal!«

Oblečeni v vodo

Franci je kar malo znižal ton svojega glasu, ko je nam je razodeval, da so se hodili v bazen – »pravzaprav umivat«. Prav tam, sredi termalne riviere, ju je zmotilo še nekaj drugega. Alenka je odkimavala: »Se greva kopat, ja, madonca, se je pa narod okoli naju kar oblečen kopal! Sem si mislila, ja, kaj za vraga je to, pa nama povedo, da so Sirci prišli!«

Res je bilo moč naokrog videti vsaj 30 menda za begunce opremljenih šotorov. »Tako lepo imajo opremljeno,« je nadaljevala Alenka, »in vse postreženo, veste, mene sploh ne moti, da jih imamo, me pa moti, da slovenskega človeka, ki je vse plačal in ki si enkrat samkrat v letu privošči nekaj zasluženega dopusta, obravnavajo slabše kot begunca!«

»Saj smo bili kot reveži!« je v tistem vskočila še njena mama Anica, ta je že kmalu ugotovila, kako nefleksibilni so upravljavci topliškega kompleksa. »Da bi nam vsaj en lamber dali, upam, da niso pričakovali, da bomo kar z rokami odnašali …« Na predčasni odhod sta v tistem nestrpno čakala tudi Martin in Jože. Ležala in gnetla sta se na postelji ter poslušala domače viže. Jože je Francijev tast in jih ima že čez osemdeset. Prav zaradi tega podatka je bilo njegovemu zetu še toliko težje: »Ne morem si predstavljati, da bi moral starejši možakar, kot je Jože, ponoči naokrog lutati in iskati primeren vece, ne, jaz si tega ne morem!«

Kmalu po tistem, ko je prikapljala voda, je srečal vzdrževalca. Povedala sta mu, da je bilo za prvo nevšečnost krivo generalno popravilo jaškov, zdaj, po sezoni, je pač čas za takšne stvari, v četrtek pa je prav po murphyjevsko počila še cev. »To je tako nepredvidljiva situacija, da je ne moreš rešiti takoj, če si še tako prizadevaš,« mu je mirno obrazložil.

»Poglejte, ne obsojam vaju,« jima je dejal Franci, »pričakoval sem le obvestilo, če že ne opravičilo …«