KOZJE – Enainštiridesetletni Franci Šošterič nas pri enem manjših blokov sredi Kozjega, majhne občine na Kozjanskem, kjer ljudje še živijo v dokaj neokrnjeni naravi, pričaka na invalidskem vozičku, na katerega je priklenjen zadnjih šest let. Če se mu 20. septembra pred šestimi leti ne bi zgodila nenavadna nesreča, ga danes sredi dneva zagotovo ne bi bilo doma. Najverjetneje bi bil kje sredi gozda, koder je pogosto delal vse dni, ali kje drugje v naravi, s katero je neločljivo povezan od mladih nog. A 20. septembra zvečer leta 2010, ko je kot lovec odšel na jago, se mu je življenje obrnilo na glavo.
»Šel sem na nočno jago, na lov na divje prašiče, in se povzpel na lovsko prežo. Kaj točno se je zgodilo, da sem padel z nje nazaj na hrbet s poldrugega metra višine, še danes ne vem. Ničesar nenavadnega, da bi mi postalo slabo, denimo, se ne spomnim. Se pa dobro spomnim, da sem obležal na tleh in se nisem mogel več premakniti. Nog nisem čutil, roke me niso ubogale. In tako se nikakor nisem mogel dokopati niti do telefona, ki sem ga imel v prsnem žepu, da bi poklical koga na pomoč,« se Franci spominja tistega dne. Njegovi lovski tovariši so mu povedali, da je imel odvezane vezalke in da bi bilo povsem mogoče, da se je zapletel in padel vznak. Čeprav je padel le z metra in pol, so bile poškodbe hude. Poškodovani sta bili četrto in šesto vretence, peto, ki uravnava gibanje rok in prstov, pa zdrobljeno. Zato ni mogel niti do telefona.
Helikopter ni mogel poleteti
»Osem ur sem tako ležal, povsem nemočen, saj prsti na rokah niso funkcionirali, nog nisem čutil, mišice so kar otrpnile. Vedel sem, da sem preveč oddaljen od prve hiše, da bi lahko kdo slišal moje vpitje na pomoč. Pa še veter je tisti dan pihal v drugo smer in bi krike še odnašal. Zato sem se trudil ostati buden in sem čakal na morebitni čudež,« nam pripoveduje Franci, pred katerim je bila ena najhujših noči v njegovem življenju. »Po glavi mi je rojilo tisoč misli, vdal sem se že v usodo in bil prepričan, da bom tam kar umrl, saj se nisem mogel niti premakniti,« pravi.
Prvi svit pa je v te kozjanske kraje očitno privabil gobarje. Dva iz Celja sta se pripeljala v bližino lovske opazovalnice. »Slišal sem avto in poslušal, kje se bo ustavil. Potem sem slišal njun pogovor, ko sta zagledala moj avto, češ da tu že ne bosta našla nič, ker je nekdo tu pred njima. Takrat sem napel vse sile in začel klicati na pomoč,« se s solzami v očeh spominja Franci. In res, gobarja sta ga slišala, in ko sta prišla do njega, ju je prosil, da vzameta iz žepa njegov telefon in pokličeta njegovega kolega, gozdarja Rajka Lupšeta. Ta je nato poklical še enega gozdarskega prijatelja Milana Kostevca, potem pa se je vse začelo odvijati hitro. Že po nekaj minutah je bil pri njem zdravnik Ali Nassib iz Zdravstvene postaje Kozje. »Takrat sem bil že v zelo slabem stanju, zato je klical v Ljubljano in prosil za helikopter, a je bila tisti dan takšna megla, da ta ni mogel vzleteti, zato so me prepeljali kar v celjsko bolnišnico, kjer sem ostal štiri mesece, več kot mesec sem bil v umetni komi,« pripoveduje Franci, ki od takrat praznuje dva rojstna dneva, saj ga je od smrti ločila le kakšna ura.
Z goseničarjem bi šlo v hrib
S tem, da nikoli več ne bo mogel stati na svojih nogah, se je bilo težko sprijazniti. Sploh zato, ker je bil vajen biti na nogah ves dan, saj je opravljal gozdarska dela. »In to se je zgodilo takrat, ko sem si ravno kupil vse potrebne stroje, da bi šel na svoje,« še pove Franci, ki dolgo ni mogel niti govoriti. »Dejansko sem bil že odpisan in tudi domačim so rekli, naj bodo pripravljeni na vse. Najhuje pa je bilo, ko sem bil žejen in tega nisem mogel nikomur dopovedati, zato sem dolgo samo cmokljal,« razloži. A počasi je okreval, štiri mesece je bil v rehabilitacijskem centru Soča, vendar bistvenega napredka ni bilo.
»Zdravstvo je dvignilo roke, a jaz sem trmast in sem si plačeval zasebne terapije,« nam še pove Franci, hvaležen prijateljem pa tudi nekdanjemu županu Kozjega Andreju Kocmanu, ki so mu veliko pomagali. In mu našli stanovanje v pritličju, iz katerega se lahko po mostičku z vozičkom zapelje neposredno na pločnik. Franci pa kljub temu pogreša naravo, saj bi se želel še kdaj voziti po domačem Veterniku ali Bohorju. Na internetu je našel avstrijsko podjetje, ki izdeluje goseničarja, vozilo, s kakršnim bi se lahko brezskrbno vozil tudi po travnatih in neravnih površinah, ki jih sredi razgibanega Kozjega ne manjka. A kaj ko stane dobrih 26 tisočakov. Srečo pa ima, da ima okrog sebe dobre ljudi, kakršna je Marjana Plak, ki v Kozjem vodi krajevno organizacijo Rdečega križa. Uredila je vse potrebno za zbiranje denarja Franciju v pomoč. Če bi denimo vsak prebivalec Kozjega nakazal le pet evrov, bi se hitro zbralo dovolj.
Pomagajte, če lahko Pomoč za Francija Šošteriča zbira Območno združenje Rdečega križa Šmarje pri Jelšah na TRR številka SI56 6100 0001 6073 s pripisom: POMOČ ŠOŠTERIČ. |