Mislim, da na slovenski nogometni sceni včeraj nihče ni padel vznak od začudenja, ker je Ivan Simič sporočil, da sredi decembra ne bo kandidiral za predsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS), potem ko je stolček ostal prazen po imenovanju Aleksandra Čeferina za šefa Evropske nogometne zveze (Uefa). Simič je novembra leta 2010 odstopil kot šef NZS zaradi nesporazumov s svojimi najbližjimi sodelavci. Že prej ni užival naklonjenosti reprezentantov, čeprav so ti uspešno igrali na mundialu 2010 in bili za to tudi dobro nagrajeni. Kljub rezultatskemu uspehu Simič takrat ni zares povezal slovenske nogometne družine, v nedavnih medijskih nastopih pa je napovedoval prav to.
Toda hkrati je v svojih izjavah deloval izključujoče v slogu »ali jaz ali pa bo to poraz nogometa«, zdajšnji vodstveni garnituri NZS ni priznal tako rekoč nobene dobre, uspešne stvari, verjetno je tudi zato namesto simpatij požel odpor večjega dela nogometne baze, menda tudi v Ljubljani in rojstnem Prekmurju. Umik je Simič opravičil s pritiski na svoje podpornike, češ da so šli čez mejo dobrega okusa, a ni bil konkreten. Ugotavlja še, da je z volilnim sistemom za predsednika NZS nekaj hudo narobe. Zanimivo, da se ob to ni obregnil februarja 2009, ko je bil v istem sistemu izvoljen za predsednika NZS, in da kasneje ni poskrbel za spremembo volilnega sistema.
Pričakovati je, da bo 15. decembra štiriletni mandat gladko dobil Radenko Mijatović, zdajšnji vršilec dolžnosti predsednika NZS, ki je zvest izvajanju strategije 2020, ki je nastala pod Čeferinovim vodstvom. Prej v tej organizaciji nismo bili priča tako celovitemu in časovno opredeljenemu načrtovanju razvoja slovenskega nogometa na športnem, organizacijskem, infrastrukturnem in poslovnem področju. Nekdaj so moštva z rezultati prehitevala moč in vpliv NZS, zdaj pa je napočil čas, da močna in enotna NZS pomaga reprezentancam in klubom do čim večjih uspehov z doslednim in potrpežljivim izvajanjem svojih programov. Seveda je precej stvari, ki jih velja izboljšati, popraviti, doreči, razčistiti. Vse to je lažje uresničiti s timskim delom, jasno vizijo in strategijo. Če upoštevamo še odkrito naklonjenost šefov svetovnega nogometa, potem lahko v NZS pogumno in z optimizmom krenejo v prihodnost. V nogometu na koncu tekme zmaga ekipa, ne posameznik.