Med najstarejšimi meceni viri navajajo manj znanega Klementa Naistotha iz Škofje Loke, ki je bil rojen v drugi polovici 15. stoletja. Po šolanju je bil posvečen v duhovnika in bil 7. marca 1480 imenovan za šempetrskega vikarja. Štiri leta pozneje je bil imenovan še za župnika v Hočah pri Mariboru. Bolj kot Hoče pa je Klementa privlačila Beneška Slovenija – verjetno zaradi bližine in dobrih zvez med Čedadom in Oglejem. Tik pred koncem 15. stoletja se je odpovedal župniji Hoče in umrl kot šempetrski vikar leta 1531. Podpiral je umetnike z naročili, zagotovo tudi slikarja Jerneja iz Loke, ki ga je tako branil pred furlansko konkurenco. Omogočil je, da je imel slikar dovolj naročil za preživetje.
Razsvetljenski krožek
Žiga Zois (1747–1819) zagotovo spada med najbolj znane slovenske mecene. Podpiral je razsvetljence, razvoj našega jezika, ustvaril je bogato knjižnico, velika je njegova vloga pri oblikovanju slovenske narodne zavesti. Ustvaril je bogato zbirko mineralov, odkril je nov mineral in organiziral dve raziskovalni odpravi v triglavsko pogorje. Kot mecen je pomagal tako kulturi kot znanosti. Gotovo se je zavedal svojega poslanstva, saj ga je skrbelo, ali bo njegova zapuščina, zbirka mineralov, prišla v prave roke, ko sam ne bo več mogel bdeti nad njo. Ta želja se mu je kmalu po smrti uresničila, saj je njegova zbirka mineralov postala temelj prvega muzeja na Slovenskem.
Na literarnem in kulturnem področju je bil osrednja osebnost slovenskega narodnega preporoda na prehodu v 19. stoletje. Po letu 1780 so se začeli okrog njega v razsvetljenskem krožku zbirati številni kulturni delavci, med njimi pomembni literarni preroditelji in pisci strokovne literature. Pridobil je Jurija Japlja in Blaža Kumerdeja, da sta zbirala gradivo za slovar in začela sestavljati znanstveno slovnico. Anton Tomaž Linhart je na njegovo pobudo začel pisati v slovenskem jeziku – tako je Zois prispeval, da se je slovenščina uveljavila v gledališču. Linhartu je pomagal pri pisanju prve kritične zgodovine Slovencev. Tudi Valentin Vodnik se je pod Zoisovim mentorstvom izoblikoval v prvega slovenskega pesnika. Jerneju Kopitarju, ki je bil tajnik in knjižničar v njegovi bogati knjižnici, je omogočil, da je napisal prvo slovensko znanstveno slovnico.
Ljubljanski salon
Omembe vreden mecen je bil grof Janez Filip Cobenzl, ki se je rodil 1741. v Ljubljani. Bil je diplomat, po študiju na Dunaju in v Salzburgu je vstopil v državno finančno službo v Bruslju, leta 1767 pa je postal visok finančni uradnik na Dunaju. Med drugim je bil zunanji minister, 1801. pa je postal avstrijski veleposlanik v Parizu; tam je ostal do upokojitve 1805., nato je do svoje smrti leta 1810 živel na Dunaju. Z očetom Gvidom, članom akademije arkadijcev v Gorici, je omogočil šolanje slikarju Francu Kavčiču, saj ga je priporočil Jožefu II., ki ga je poslal na šolanje v Italijo. Cobenzl je ostal Kavčičev mecen in zaščitnik vse do svoje smrti.
V začetku 19. stoletja se med meceni pojavi tudi Blaž Crobath, slovenski politik in pravnik, ki je 1833. v Ljubljani dobil samostojno advokaturo. Pri njem sta delala Matija Kastelic in France Prešeren, s katerima je tudi prijateljeval. V ta krog so spadali še Matija Čop, Andrej Smole, Ivan Jurij Toman in Emil Korytko. Crobathov ljubljanski salon je bil zbirališče slovensko in slovansko prepričanih izobražencev in kulturnih delavcev.
Kamniški dobrotnik
Med najstarejšimi kamniškimi meceni je najbolj znan Maksimilijan Leopold Rasp. Rojen je bil 1673., bil je bil rimskokatoliški duhovnik, teolog in šolnik. Med 1693. in 1697. je študiral v Rimu, kjer je bil posvečen leta 1697. Leta 1699 se je vrnil na Kranjsko in 1700. dobil službo v Kamniku, kjer je ostal do konca svojega življenja. Bil je med vodilnimi izobraženci na Kranjskem. V umetnosti je podpiral domače umetnike, med drugim stavbenika Mačka, od slikarjev pa Jelovška, Metzingerja, Purtscherja in obrtnike kamniških cehov. Podedovano premoženje je namenil za popravilo, predelavo in polepšanje cerkva v Kamniku in okolici. Leta 1724 je na svoje stroške zgradil kapelo sv. Križa nad Kamnikom s pasijonskimi postajami (kalvarija) in uredil novo pokopališče na Žalah. Leta 1734 je dal podreti staro župnijsko cerkev na Šutni in na svoje stroške postavil novo. Zavzel se je tudi za prenovo drugih cerkva. Še približno pol leta pred smrtjo je blagoslovil na novo sezidano župno cerkev v Šmartnem v Tuhinju.
Zavzemal se je za razvoj šolstva. Kmalu po prihodu v Kamnik je kupil hišo in jo prezidal v šolo, v kateri je sam in s pomočniki učil otroke branja in pisanja, računanja in gospodarstva.
Zapuščina revnim in bolnim
Peter Pavel Glavar je bil rimskokatoliški duhovnik, gospodarstvenik in mecen, rojen 1721. v Ljubljani. Po posvetitvi za duhovnika 1744. na Reki se je vrnil v Komendo, kjer je bil najprej oskrbnik in nato zakupnik malteškega viteškega posestva. Z vsemi talenti, prizadevnostjo in jasnim ciljem se je predal študiju, pisanju in duhovni oskrbi župljanov. Leta 1751 je postal duhovnik v Komendi, kjer je 1760. ustanovil zasebno šolo z internatom, da bi nadarjenim revnim učencem omogočil nadaljnje šolanje v mestnih šolah. Malteški viteški red 1766. ni več podaljšal zakupne pogodbe za Komendo, zato se je moral preseliti na graščino Lanšprež pri Trebnjem. Na Dolenjskem je poučeval kmete, kako je treba obdelovati zemljo, da bo obilneje rodila, kako gojiti zdravo živino ter kako pridelovati dobro vino in med. Petra Pavla Glavarja je še posebno zanimalo čebelarstvo, zato je med letoma 1776 in 1778 iz nemščine prevedel in dopolnil Pogovor o čebelnih rojih Antona Janše. Tri dni pred smrtjo je premoženje v oporoki zapustil siromašnim, bolnim in ostarelim ljudem iz komendske župnije ter lanšperške gospoščine. Iz tega denarja so 1804. v Komendi sezidali bolnišnico, Glavarjev špital, v kateri so številni upravičenci dobili dom ter zdravstveno in duhovno oskrbo. Umrl je 24. januarja 1784 na Lanšprežu, kjer je pokopan v grajski kapeli sv. Jožefa.
Zlata doba
19. stoletje je dalo največ mecenov na Slovenskem. Matija Debeljak je bil filolog, rojen 1807. na Visokem pri Poljanah. Deloval je kot srednješolski in zasebni učitelj nemškega jezika v Comu, Benetkah, Milanu in Vidmu do upokojitve leta 1867, nato je bival v različnih krajih na Slovenskem, nazadnje v Trstu, kjer je umrl 18. oktobra 1886. Za Italijane je pisal učbenike nemščine, tiskane v Milanu. Po prelomnem letu 1848 je postal navdušen narodnjak in mecen slovenskim književnikom, med drugim tudi Franu Levstiku. Domala vse svoje premoženje je zapustil slovenskim in hrvaškim kulturnim ustanovam.
Bankir in mecen Valentin Pleiweis je bil rojen 22. februarja 1814 v Kranju. Oče ga je poslal na Dunaj, da bi si mladi Valentin pridobil trgovsko izobrazbo. Tu se je Pleiweis brž osamosvojil in ustanovil najprej skromno, potem pa precej znano in ugledno banko, s katero je čez čas zelo obogatel. Bil je velik ljubitelj umetnosti in glasbe, radodarno je podpiral skladatelje, operne pevce in glasbene virtuoze. Ob tem pa svojega rojstnega Kranja ni pozabil. Od 1870. dalje je redno vsako leto v Kranj pošiljal zimske obleke za 24 ubožnih šolarjev in šest siromašnih meščanov.
Martin Hočevar, rojen 1810. v Podlogu pri Velikih Laščah, je bil poslovnež, mecen in politik. Bil je zakupnik užitninskega davka na Kranjskem, pozneje je deloval v Krškem, kjer je odprl gostilno, ki jo je nato opustil in prevzel pošto. Ukvarjal se je tudi z gradbeništvom, njegovo podjetje pa je prevzelo zidarska dela ob regulaciji Save, sodelovalo je tudi pri gradnji železnic. Ker ni imel potomcev, je velik del premoženja že v času svojega življenja razdelil za dobrodelne namene in gradnjo šol.
Franc Babič, rojen 1868. v Kranju, je bil trgovec. Najprej v Domžalah in nato Ljubljani pri trgovcu Mehletu se je izučil za trgovskega pomočnika. Po Mehletovi smrti je bil najprej poslovodja v njegovi trgovini na Dolenjski cesti, ki jo je nato leta 1901 kupil in precej povečal. Kot mecen je podpiral dijake, deloval je v raznih društvih, Družbi sv. Cirila in Metoda je zapustil hišo na Dolenjski cesti 14, daroval je Glasbeni matici, Sokolu II in Salezijancem na Rakovniku, vsakemu po 500 kron.
Ivan Baloh je bil rimskokatoliški duhovnik in pisatelj, ki se je rodil 1873. v Ljubljani. V župnijah, kjer je služboval, je deloval tudi organizacijsko in gospodarsko, podpiral je mlade talente, med drugimi tudi slikarja Franceta Kralja.
Živinozdravnik in zbiratelj starin dr. Josip Nikolaj Sadnikar iz Kamnika je imel poseben odnos do umetnosti, veliko se je družil s slikarji tedanjega časa. Čeprav je Sadnikar želel študirati slikarstvo, v družini za to niso imeli pravega posluha. Mama mu je ob pomoči kuharice škofa Pogačarja zagotovila štipendijo za študij veterine na Dunaju, ki ga je zaključil leta 1886. Na terenu, pri kmetih je našel veliko zanimivih starih predmetov, s katerimi so marsikdaj plačali njegovo delo. Širok Sadnikarjev interes za kulturo je dopolnjevalo in bogatilo njegovo mecenstvo. Izstopajoča je bila njegova pomoč pri umetniškem razvoju Maksima Gasparija, ki se je oblikovala v prav posebno prijateljstvo. Sadnikar ga je iz trgovske stroke (delo trgovskega pomočnika je opravljal pri kamniškem trgovcu Strgarju) preusmeril v slikarsko ustvarjalnost in odkritemu talentu omogočil šolanje. Občasno je gmotno podpiral tudi šolanje Hinka Smrekarja in še nekaterih drugih slikarjev.
Šole, mlini, galerije
Vrhničan Gabrijel Viktor Jelovšek (1858–1927) je bil poslovnež in politik, tudi dolgoletni župan Vrhnike. Za svoj rojstni kraj je naredil mnogo koristnega: uredil je novo šolo, posojilnico, mlekarno, vodovod, železniško povezavo z Ljubljano, ob Močilniku je napravil naravni park, podpiral je tudi društvo slovenskih jamarjev.
Jakob Pirnat (1847–1924) je bil pravnik, ki je svoj poklic pozneje zamenjal z mestom ravnatelja šaleške hranilnice in posojilnice. Svoje znatno premoženje v višini nekaj več kot 640.000 dinarjev je zapustil različnim ustanovam.
Peter Zadravec (1850–1936) je bil mlinar in izumitelj. Delal in izumljal je tudi v Ameriki, po vrnitvi iz obljubljene dežele pa si je kupil posestvo z mlinom v domačih Loperšicah. Z nasveti je pomagal okoliškim mlinarjem in materialno podpiral šolarje domačega kraja.
Fran Windischer (1877–1955) je bil pravnik in gospodarstvenik, deloval je tudi kot publicist. Nazadnje je bil generalni tajnik zbornice za trgovino in obrt v Ljubljani. Odlikoval se je kot mecen slovenskih likovnih umetnikov, gmotno je podpiral delovanje Narodne galerije v Ljubljani in bil predsednik istoimenskega društva. Še posebno se je posvetil zbiranju, odkupovanju in doniranju slik, kipov in grafik Narodni galeriji. Zlasti ga je zanimala življenjska in profesionalna pot sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, katerih dela so z njegovo finančno pomočjo našla pot v nastajajočo zbirko narodne in moderne galerije.
20. stoletje
Med mlajše mecene, rojene v 20. stoletju, moramo vsekakor prišteti Ivana Tomažiča, slovenskega duhovnika, mecena, organizatorja, publicista in venetologa, ki je bil rojen 17. junija 1919 v Pregarjah. Leta 1935 je stopil v red Sinov Marijinega brezmadežnega srca, klaretincev, pozneje je študiral in delal v Španiji, leta 1954 je opravljal službo bolniškega kaplana in bil vodja študentskega doma Korotan na Dunaju. Kot dunajski kaplan je začel okoli sebe zbirati slovenske visokošolce in jim ponujati pomoč, ki je dozorela v organizaciji gradnje študentskega visokošolskega doma. Na Dunaju je poleg gradnje doma Korotan (1964–1966) vodil še gradnjo doma Koper (1976). Slovenskim študentom je začel podeljevati Slomškove štipendije.
Med slovenske mecene se je po zaslugi svoje dobrosrčnosti vpisal tudi znani ljubljanski kavarnar Fran Krapež, poznan tudi z imenom Živili. Med prvo svetovno vojno je organiziral vlak, ki je lačnim Ljubljančanom iz Vojvodine pripeljal hrano. Bil je pobudnik bolniške blagajne gostilničarjev, podpiral je številne reveže in dijake ter pomagal študentom, ki so študirali v Pragi. Leta 1933 je postal častni meščan Ljubljane.
Radodarna Josipina
Med slovenske mecenke spada podjetnica Josipina Hočevar iz Radovljice, rojena 6. aprila 1824. Družina je imela gostilno, tovarno sukna in veliko posestvo. Z možem sta živela in delala v Krškem, vmes prenavljala hotel v Gradcu in se spet vrnila v Krško. Kmalu sta obogatela, a denarja nista zapravljala lahkomiselno ali za razkošje, temveč sta ga razdajala drugim. Svojih otrok nista imela, poskrbela pa sta za veliko drugih. Hočevarjeva je s svojimi darovi oskrbovala šole v Krškem, denar je namenjala tudi hiralnicam in sirotišnicam. Od 1855. do 1875. je financirala zasebno dekliško šolo v Krškem, v času, ko so bila dekleta še brez pravice do rednega šolanja. S sestro Dralko sta Radovljici darovali hišo za učitelje, ustanovila je sklad za podporo radovljiškim učencem, veliko je prispevala tudi za gradnjo radovljiškega mestnega vodovoda. Ta dejanja so ji prinesla naziv častne meščanke mesta Radovljica. Za služkinje je v Ljubljani ustanovila zavod Josephinum.
Carjev zdravnik Naklega ni pozabil
Gregor Voglar (1651–1717) je bil zdravnik in diplomat, ob koncu 17. stoletja je odšel v Moskvo, kjer je bil osebni zdravnik carja Petra Velikega. Imel je tudi zasebno ordinacijo, ki je bila dobro obiskana. Po 26 letih službe je zaprosil za vrnitev v domovino, za njegovo dotedanje delo pa ga je car bogato nagradil in razrešil. V svoji oporoki je rojstnemu kraju Naklemu zapustil 5000 goldinarjev za izgradnjo vodovoda.
