Ula vsako jutro v gobčku prinese Novice

Ko ju je v daljavi slednjič le zaslišala, je vprašujoče, kot že ničkolikokrat, pogledala proti lastniku in privzdignila ušesca. Na lepem sta se pojavila dva kosmata in štrleča periskopa. Takrat je tudi prvič glasno zalajala: »Hov, hov!« Čutila je, da, prav čutila je, da prihajata in se prebijata skozi labirint ovinkov in ozkih cest – tja gor proti Jurčkovi grapi, strmemu predelu Idrije nekako med Kresom in Kobalovimi planinami. Prihajala sta namreč pismonoša Matej Kolar in raznašalec časopisja Jaka Mohorič. Pa če je sneg ali dež, če je poletno ali zimsko, vsako jutro, dan za dnem, opravljata svoje poslanstvo.

Medtem ko sta se približevala, je Ula, štiriletna mešanka med labradorcem in še nekom, za katerega sicer natančno ne vedo, postajala vse bolj in bolj nestrpna. Izvedeli smo, da njeno leglo izhaja z začetka Vojskarske planote, od tam, kjer se po domače reče Pr' Alču. Tam je turistična kmetija Pri belem kamnu, kjer ima Ula še dvojčico, za katero pravijo, da je brihtna kot ona.

Čipke, žlikrofi in Počepar

Po rodu je z Vojskarske planote, natančneje z Mrzle Rupe, tudi Ulin lastnik – Ludvik Hvala, bolj znan kot Počepar, saj se je pri njih doma reklo Pri Počeparju. »Veš, to pa zato, ker so morali moji predniki na veliko potrebo in potem čepeti in čepeti,« je več kot nazorno pojasnil ter se glasno zarežal.

Dvainšestdesetletni Ludvik, oče dveh odraslih hčera Erike in Damjane, je močan in mogočen človek. Menda sta bila z bratom Janezom v mladosti pravi strah in trepet. Legenda pravi, da je učiteljica, ki je Ludviku vročila osmošolsko spričevalo, že v naslednjem trenutku poletela po stopnišču navzdol. Res je, s Počeparjem ni bilo dobro češenj zobati. Njegova močna pest je večkrat zapela in pokazala, kdo je glavni, kje je pravica.

Legenda tudi pravi, da so ga imeli nizkorasli Egipčani kar za Ramba, da, takšen hrust se jim je zdel ta idrijski popotnik, naravnost zaljubljen v potovanja, bil je že vsepovsod, in če ne najde kompanjona, ki bi šel z njim, gre sam, pri tem ga prav nič zaustavi.

Poklicno se je zapisal avtoprevozništvu, sprva tovoril hlodovino, pozneje baker, kolikokrat je (po kilometrih) prevozil svet, na tem mestu raje ne bi seštevali in množili. Odkar je v penzionu, ga navdihuje butično in prefinjeno mizarjenje: prodal je kamion in si kupil mizarske stroje. Kup zanimivih izdelkov je že izdelal: še posebno so zanimive tiste lesene škatlice, nekakšne skrinjice na ključek. Z lastnimi rokami je na Vojskem ustvaril tudi pravljično brunarico, opremljeno s sončnimi celicami.

Počepar je avanturist: je motorist in je pilot. Je navdušeni jadralec, tako po morju kot po zraku. »Samo, da leti!« pa se je v tistem, sredi priljubljenega lokala 3 × 3, oglasil njegov prijatelj Barakar. Ko jim je natakarica Nives ravno postregla s činarčkom. Ludvikove oči so zažarele, ko je lepotička na mizo položila še zadnjega izmed kozarčkov. Rad jih ima. Rad se znajde v ženski družbi. Počepar je kot nekakšen idrijski Vitomil Zupan, za katerega je bilo najslajše prav žensko meso.

Ko ugotovimo, da rad zapoje, da anekdot okoli njega nikdar in nikoli ne zmanjka, še več, da je Počepar frajer, ki zna prijateljsko priskočiti vselej na pomoč, je jasno, da Idrija nima le čipk ali žlikrofov, Hidrie ali Kolektorja, ne, ne, Idrija premore tudi prav posebno legendo, to je Ludvik Hvala!

Pasja raznašalka

Ki je po mešanki Uti – dobil mešanko Ulo. »Takšnega psa resnično še nisem imel!« je jasno podčrtal pasjeljubec. Ula se mu je nestrpno privijala ob nogi in hotela že ven. Ko se je zvok mopeda že spet zaslišal, je znova zalajala: »Hov, hov!«

Raznašalec in pismonoša sta se pripeljala na dvorišče.

»Pojdi že iskat!« ji je Ludvik dovolil.

Takrat je Ula stekla kot sneta sekira in bila že v naslednjem hipu pri raznašalcu Jaki. Ta že dobro ve, kaj mu je storiti. Prijel je izvod Slovenskih novic, ga pomolil pred Ulo, ta ga je hlastno začopatila in jo kot blisk ucvrla skozi vhodna vrata, pa po stopnišču navzgor, če bi bil ob petnajst do sedmih, ko je prispel raznašalec, Ludvik še v spalnici, pa ni bil, bi mu Novice prinesla kar v toplo posteljo, tako pa mu jih je naravnost v kuhinjo, da jih je lahko še povsem sveže prelistal ob jutranji kavi.

»Na Novice sem naročen že dolgo, vsaj petnajst let!« je povedal naš zvesti bralec, ki v Novicah prebere vse – od a do ž. »Niti enega stavka ne izpustim!«

Pravljični luksuz

Takoj ko jih je vzel iz njenega gobčka, jo je nagradil s pasjim piškotkom, jo ljubeče pogladil, »pridna, pridna,« in se spomnil, »ti, ko je bila še majhna, je šla vedno z mano, in kadar sem pograbil časopis, ga je hotela imeti zmeraj v gobcu …« Nakar sta šla družno v vrhnje nadstropje.

Nekoč pa je prejšnjemu raznašalcu Borisu predlagal, naj ji pomaha s časopisom, nekajkrat sta še poizkusila, potem se je navadila, tudi zaradi prej omenjenega piškota, tako da Ludviku zdaj že drugo leto ni več treba po Novice. Vse odtlej je to zanj nekakšen pravljični luksuz: raznašalec dostavi Novice, medtem ko si Ludvik toči kavo, pa gre zdresirana psička po njegov najljubši časopis. Ti, ali je lahko vse skupaj sploh še lepše?