IDRIJA – Proti Jurčkovi grapi, predelu Idrije, sta ravno prihajala pismonoša Matej Kolar in raznašalec časopisja Jaka Mohorič. Bil je to trenutek, ko je Ula, štiriletna mešanka med labradorcem in še nečim, postajala vse nemirnejša. Njen lastnik je Ludvik Hvala. »Takšnega psa, kot je Ula, resnično še nisem imel!«
In ko sta se raznašalec ter pismonoša le pripeljala na njegovo dvorišče, ji je slednjič dovolil: »Pojdi že iskat!«
Že v naslednjem hipu je bila pri raznašalcu. Ta je točno vedel, prijel izvod Slovenskih novic, ga pomolil pred Ulo, ta ga je prijela v gobček ter jo kot blisk ucvrla skozi vhodna vrata, pa po stopnišču navzgor, če bi bil ob petnajst do sedmih, ko je prispel raznašalec, Ludvik še v spalnici, pa ni bil, bi mu Novice prinesla kar v toplo posteljo, tako pa mu jih je naravnost v kuhinjo, da jih je lahko še povsem sveže prelistal ob jutranji kavi.
»Na Novice sem naročen že dolgo, skoraj dvajset let!« je povedal naš zvesti bralec, ki v Novicah prebere vse – od a do ž. »Niti enega stavka ne izpustim!«
Ko jih je vzel iz njenega gobčka, jo je nagradil s pasjim piškotkom, še ljubeče pogladil, »pridna«, in se spomnil, »ko je bila še majhna, je šla vedno z mano, in kadar sem pograbil časopis, ga je hotela imeti zmeraj v gobcu«!
Nekoč pa je predlagal prejšnjemu raznašalcu, naj ji pomaha s časopisom, nekajkrat sta to še ponovila, navadila se je, tudi zaradi prej omenjenega piškota, tako da Ludviku poslej v bistvu sploh ni bilo več treba po Novice. Čisti luksuz, smo premišljevali, raznašalec dostavi Novice, medtem ko si Ludvik naliva kavo, pa gre zdresirana psička po njegov najljubši časopis. Bi lahko bilo sploh še lepše?