NOVO MESTO – V petek je dodobra pobelilo. Kot je tudi tisto zimo, pred 35 leti, ko se je rodila Lea Juvan. Prijetni in ljubki deklici, tako radi so jo imeli, je njen očka Peter že takrat kupil sani. To so bile njene in to so bile njihove sani! Kadar je sneg pobelil ta dolenjski konec pod Gorjanci, jo je po novomeški Mrzli dolini nadvse rad vozil in vlekel, mala se je smejala in lička so ji tako lepo gorela.
Na njih jo je vozil v vrtec, sem ter tja, na njih je vozil potem tudi njenega dve leti mlajšega brata Roka in še mlajšo sestrico Laro. Lejine sani so naposled postale že prava družinska dediščina, spomin nanjo.
Prezgodnje slovo
Usoda je namreč hotela, da je morala ta svet zapustiti veliko prezgodaj. Zaradi levkemije je pri rosnih šestnajstih, leta 1998, tako prehitro končala – pravzaprav v očetovem naročju. Imela ga je neznansko rada.
Čas se je zaustavil in življenje se je zdelo naenkrat – brez prihodnosti. Toda sneg je še vsako leto pobelil to novomeško pokrajino! Ter še v tistem trenutku ponovno obudil spomin na tako bleščeče se in tako brezskrbne zimske dni, nanjo, na sožitje in na njene sani.
»Resnično so družinska dediščina naših otrok!« je še enkrat poudaril nekdanji vodja vzdrževanja v novomeški Krki. »Dolgo so bile last pokojne hčerke …« je še dodal ta, ki jih je moral že večkrat popraviti, da so še vedno videti takšne kot takrat, ko so jih kupili Lei.
Proustova magdalenica
Enaindvajsetletna Lara, »bila je tako navezana na Leo«, je opomnil oče Peter, je bila tista, ki je naposled podedovala te sani. Odtlej so njene; od takrat jih krasi tudi napis z njenim imenom – Lara Juvan.
Kot popolni spomin na pokojno starejšo sestro, so zato zanjo – neprecenljive! Pravzaprav so kot nekakšna Proustova magdalenica, ki ji lahko njeno pokojno sestro že v naslednjem hipu pričarajo in oživijo.
Zato z njimi ravna nadvse skrbno. Saj je cvetličarka po duši tudi strastna aranžerka s prefinjenim občutkom. To si želi početi tudi v prihodnje.
Pred minulimi prazniki, ko je bila že tako povezana družina Juvan še bolj povezana, je prej Lejine, zdaj pa njene sani, denimo, ljubeče okrasila s pentljami in venčkom, jih postavila ob božično drevesce, pod katerim je bilo vse polno daril. Takšen aranžma je lahko videl vsak, ki je šel po hodniku mimo njihovega stanovanja, to je v bloku s štirimi nadstropji.
Jokali zaradi sani
Videti pa jih je moral gotovo tudi ta, ki je šel, kot premišljuje tudi Peter, v soboto zvečer nekomu na obisk. V njihov blok. »Glavni vhod je namreč venomer zaklenjen,« je nadaljeval in razodeval, kaj se je zgodilo v noči na to nedeljo.
Ker je šla njegova žena Ljudmila takrat že navsezgodaj na delo, dela namreč v domu starejših občanov, je bila prva, ki je to videla, in še danes ne zmore razumeti. Ko je ob petih zjutraj stopila iz stanovanja – je namreč zazevala namoč srhljiva praznina. Sani preprosto ni bilo več!
»Ni jih več!« je glasno sporočila.
»Vsi smo jokali,« je komajda izrekel Peter. Pa saj je bilo, kot da bi jo še enkrat izgubili …
Kdor je vzel, naj vrne!
Petintridesetletna družinska zgodovina se je v tistem sesula v prah. »Ljudje so očitno resnično brez vsakršnega občutka,« se ranjeni Peter ne more sprijazniti.
Vse, vse so preiskali še tisti dan, toda njihove sani so dejansko izpuhtele – neznano kam.
A se ne predajajo. Tistemu, ki jih je takole pobalinsko vzel, bi radi sporočili, naj jih, lepo prosijo, prinese nazaj. Že zavoljo vseh najlepših spominov in tiste bilke v obliki sani, na katero so se takole večkrat oprijeli. Ki jim je kazala sliko za nazaj in pot za naprej.
Ker imajo slab občutek, naprošajo, da jih tisti, ki jih je vzel, vrne, saj imajo veliko čustveno vrednost. »Zelo nam je hudo, zato resnično prosimo, naj nas najditelj sank pokliče na telefonsko številko 031-539-599. Na sankah je napis Lara Juvan.«