Pravica je draga. Nič čudnega, da z njo tako varčujemo. Kot z vodo ob najhujši suši. So pa tudi taki, ki so v imenu iskanja pravice pripravljeni na vsakovrstne boje. S policisti, sosedi, tožilci, sodniki, prijatelji, celo z državo. Z vsem in z vsakim. Vedoč ali ne, da je pravica v prvi vrsti ustvarjena za tiste, ki si jo ustvarijo.
Včeraj so predstavniki Civilne iniciative za družino in pravice otrok v državni zbor vložili zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Družinskem zakoniku. Tako so stopili po poti železničarjev, trgovcev, umetnih osemenjevalcev, ekspetetejevcev, vseh onih pač, ki jim je uspelo ulico nategniti za dovolj avtogramov. Za njih 40.000, zbranih v štiridesetih svetopisemskih dneh.
Referendum pod Alpami postaja zadnja leta eno rednejših nedeljskih opravil Slovencev. Skoraj tako samoumeven kot nedeljska maša, nedeljsko kosilo ali kot bodo čez mesec dni Nedeljske novice. Referendum ima celo eno prednost: če mu bo zmanjkalo nedelj, ima na voljo še praznične dela proste dni. Nekje sem prebral, da smo Slovenci do zdaj vložili že prek sto referendumskih pobud. Kot da smo se odločili pokazati, kako je politika preresna stvar, da bi jo prepustili zgolj politikom.
O čemer pa dvomim, ne brez razloga
Kajti veliko bolj kot to naši referendumi izpričujejo vso bedo spoznanja, da je ljudstvo moč pripraviti do želenega ravnanja, četudi se mu ga ne da docela razložiti, pojasniti. Še več. Smo edina država na svetu, v kateri je vsak referendum uspešen. Če je strinjanj več kot nasprotovanj, slavijo predlagatelji, če je večkrat od besedice za obkrožena beseda proti, ploskajo nasprotniki. Eni in drugi me spominjajo na naše socialistične športne novinarje, ki nas nenehoma prepričujejo, kako so bronaste in srebrne kolajne v resnici zlate. Za nameček to trdijo tako vneto, da jim verjamejo celo športniki.
Ima pa referendumsko iskanje pravice še kakšno več kot zgolj lepotno napako. Kajti ljudstvu ni vzeta le idila družinske nedelje, ampak tudi milijoni evrov. V dokaz, da je resnica čisto zares draga. A kadar jemlje iz državne blagajne, ne žaluje niti največji skopuh. Pa naj še tako prisega na družinske vrednote.
