Že ob pogledu na njih zavijamo z očmi in se sprašujemo, kako lahko kdo tolerira takšno neodgovornost, saj že njihova oblačila izdajajo, da so revni, revni kot cerkvene miši, njihova mama pa nosi pod srcem še ena lačna usta. Katastrofa. Istočasno lahko po mestnih vogalih zasledimo te iste očete stoterih otrok, kako nespodobno žvižgajo za dekleti, pljuvajo po pločniku in kadijo. Po drugi strani se podalpska izumirajoča nacija odgovorno predaja ustvarjanju družine, vsi vemo, da najprej potrebuješ avto, šele potem imaš lahko otroka.
Prav je tako. In ko si ob nedeljah z govejo župo zdravimo zasluženega mačka in nam zvoki narodno-zabavne glasbe iz radia tolažijo nezvestobo, ki obstaja le, če se zanjo izve, in izve se le, ko nekdo izda kolektivni konsenz, nam naš otrok pripoveduje, kako je bilo pri babici. Takrat obrnemo pogled na koledar in izračunamo, koliko dni nas loči do naslednjih počitnic, da se bo šel mali razgibat, mi pa bomo deležni zasluženega oddiha. K sreči bo kmalu plačan še zadnji obrok televizorja s pregrešno velikim zaslonom in si bomo končno lahko kupili tisti avtomat za kapučin, ki ga imajo že vsi prijatelji z nedeljskega tenisa. Žena se je malo zredila, bo že.
Tini letos ne gre slabo. In ko zjutraj zazvoni budilka in spet ni prostega parkirišča, ne opazimo, da zamujamo lastno življenje, da jeza in nestrpnost škodujeta le nam samim, da smo ujeti v krogu neubesedljive osebne nesreče in iskanja dežurnega krivca. Razžira nas pomanjkanje ljubezni, ki so nam jo ukradli z vabo romantične ljubezni. Slednja je poglavitno orožje manipulatorjev sodobne družbe, saj posadi seme »imeti« v naše bistvo. In tudi beseda kapitalizem je sodobni strahec, ki polni usta populistov. Smo ujetniki lastne materialne navlake, ekonomsko pogojene večnosti partnerskega odnosa, polarizirane spolne orientiranosti, slabe prehrane in strahu pred prihodnostjo. Lastna dejanja nas potiskajo proti usodi, ki se ji želimo izogniti. Predvsem pa, dajmo končno prenehati soditi drugim.
