PRESERJE, LJUBLJANA – Pred tremi tedni smo opisovali tragičen primer Tine iz Hrastnika, ki je pričakovala dvojčke, a sta oba umrla še pred rojstvom, v njenem trebuhu. Mama je bila obupana, izguba obeh fantkov jo je povozila, a je zgodbo zaupala tudi Novicam in televizijski hiši. Tudi po razkritju se materina bolečina seveda ni zmanjšala: »Za naprej pa upam, da bodo našli pravico, znali priznati krivdo ter dati licence na mizo. Da se najina zgodba ne bo ponovila,« sta zapisala nesrečna mamica in njen mož Simon.
Takšne in podobne tragedije pa odkrivajo rane tudi pri drugih; in ena takšnih ran se je osvežila pri družini Savić iz Preserij. Oče Nedeljko in mama Vinka Savić imata štiri odrasle otroke; imata tudi tri vnuke, ki so jima v ponos in veselje. A žalost ju oblije, ko pomislita na svojega Damjana; in še 28 let po tem, ko so v matično knjigo umrlih zapisali, da je zapustil ta svet 25 ur po rojstvu, je bolečina enako skeleča kot prvi dan.
Želel si je sina
Pred Damjanom je Vinka svojemu Nedeljku povila tri hčere: »Nikoli ni bilo nič narobe, tudi danes so v redu, nobenih problemov nismo nikoli poznali. Damjan je bil četrti po vrsti,« pojasnjuje, mož pa navrže: »Saj veste, želel sem si sina, in nato se mi je želja uresničila.« Devetnajstega maja 1987 ponoči so šle stvari hitro: takratni direktor ginekologije dr. Vasilij Cerar je pozneje v poročilu zapisal: »Od sprejema v porodnišnico je preteklo 20 minut. Otrok se je torej rodil izredno hitro. Rodil se je prizadet.«
Vinka se poroda živo spominja: »Zajokal je in nato so ga odpeljali. Ne vem, zakaj sem zatem dobila narkozo. Ko sem prišla k sebi, sem ležala v sobi ter videla, da otroke nesejo mamicam.« V sobi, pravi, je bilo šest mamic, prinesli so pet otrok: »Rodila sem ga, ime sem dala, nisem pa ga dobila na dojenje. Spraševala sem, kdaj ga bom dobila, a mi niso odgovorili …« Takrat je bil dežurni pediater, h kateremu so iz porodnišnice premestili Damjana, dr. Janez Babnik: »Ko so ga premestili, se je že posumilo, da ima kromosomopatijo. Ker je imel deček vedno težjo dihalno stisko, sem odredil dodatne preiskave.« Babnik je zapisal, da je mater obvestil o zdravstvenem stanju ter jo drug dan povabil, naj se oglasi na oddelku. »Deček je ponoči umrl.«
Od tukaj se uradni zapisi in pripovedovanje nesrečnih staršev razhajajo. »V času obiska staršev me ni bilo na oddelku, zato je otroka pokazala staršem glavna sestra,« navaja Babnik. Sestra v izjavi navaja, da je otroka pokazala ter starše seznanila s postopkom pokopa, Nedeljko Savić pa trdi, da ni videl trupelca svojega sina: »Nikoli ga nisem videl. In nismo se odločili, da ga pokopljejo v skupni grob na Žalah!« Iz porodnišnice je domov odpeljal le ženo in globoko morje žalosti, ki ni presahnilo do današnjega dne: »Kar brez odpustnice so jo poslali domov,« potarna užaloščeni mož in oče.
Prepričani, da je živ
Cerar je sicer zapisal, da gre pri izgubi otroka za hud socialni, zdravstveni in psihološki problem: »Žalovanje gre skozi več faz, od depresije prek samoobtoževanja in iskanja lastne krivde do obtoževanja drugih in odkrite agresije.« Babnik pa je v izjavi navedel, da so ga starši znova obiskali nekaj tednov po smrti otroka. »Čez čas sem le prišel do Babnika, spraševal sem, kaj je bilo z otrokom, odgovorov pa ni bilo,« pripoveduje Nedeljko, ki prizna, da je bil tiste dni togoten od bolečine.
Najeli so tudi odvetnico, zahtevali, da ukrepa policija, a v svojem iskanju niso prišli daleč: »Potem smo bili tiho, nismo imeli denarja. Pa bal sem se za preostale otroke, da mi jih ne bi vzeli.« A vendar je še vedno klicaril Babnika, dočakal pa je obisk kriminalistov: »Poslušal sem očitke, da grozim. Mi ne grozimo, mi trpimo. Čakal sem na človeško potezo. Če bi hotel kaj narediti, bi že zdavnaj to tudi storil,« pojasnjuje oče, mama pa doda: »Jaz sem trpela največ in še danes trpim. Ker hočem vedeti, kaj je bilo: če je umrl, je bog dal in bog vzel. A če je živ, hočem vedeti, pa konec. Vse živo obstaja.«
Pa ste prepričani, da je živ?
»Seveda,« izstreli Nedeljko. »In našo zgodbo sem dal v javnost, ker ne bežim od tega. Sanjal sem, da je Damjan živ, da se pogovarjava. Sram bi me bilo, če bi otrok potrkal jutri na vrata in vprašal: 'Oči, kje si bil do zdaj?' Če sem vzgojil štiri, bi lahko še njega,« malce tišje doda. Savićeva še danes živita v negotovosti, vse življenje jima mir najeda isto vprašanje, njuni duši sta utrujeni, a še vedno lačni (do)končnega odgovora. »Niso ga pokazali, nisem ga pokopal, trpimo 29 let – jaz, žena, zadnje čase še otroci,« zavzdihne Savić.
Cerar in Babnik sta danes v pokoju, pa tudi Savićevima je olajšanje prineslo naknadno rojstvo zdravega sina, ki je zdaj že odrasel mož. Ne omenjata sodišča in odškodninskih tožb, le resnici želita pogledati v oči, četudi 28 let pozneje. In Vinkine oči so otožne, ko doda: »Veste, izgubila sem svojo mamo, ampak z otrokom se ne more nič primerjati.«
UKC: Sožalje gospe in gospodu Saviću Na ljubljanski UKC smo naslovili več vprašanj v zvezi s porodom ter dogodki, ki so tragično zaznamovali družino Savić. Ker so takratni zdravniki upokojeni, je nekaj pojasnil dala predstojnica perinatološkega oddelka ljubljanske ginekologije dr. Nataša Tul Mandić: »Gospe in gospodu Saviću izrekam globoko sožalje. Verjamem, da jima je še vedno zelo hudo. Smrti otroka ne pozabiš nikoli, to je ena najtežjih preizkušenj v življenju.« Tul Mandićeva verjame, da so družba in zdravstveni delavci leta 1987 povsem drugačne doživljali in dojemali stiske staršev kot danes: »To seveda ni prav, a žal je bilo tako.« Izobraževanje zdravstvenih delavcev o primernem ravnanju v tovrstnih primerih so na ginekologiji začeli leta 1997, torej deset let po smrti Damjana Savića. Njegovi starši lahko sicer še vedno iz zaprašenih arhivov dobijo dokumentacijo o primeru – kot se zdi, pa je to tudi vse, kar lahko UKC stori za Savićeva. |
