Ste že kdaj več ur (preveč ur) spremljali katero od tako imenovanih maratonskih sej državnega zbora? Jaz sem nazadnje v tem tednu, ko so v državnem zboru obravnavali interpelacijo o pregrehah ministra za infrastrukturo Sama Omerzela. Preverjal sem, ali še zmorem stoično več ur zapored poslušati, kar si politiki upajo brez sramu povedati celo med neposrednim televizijskim prenosom. Ali prav zaradi njega? Tvegal sem in ves čas pozorno spremljal tudi telesno govorico, neverbalno komunikacijo nastopajočih v parlamentarni dvorani.
Doslej sem verjel, da stranke poslancem in ministrom (z denarjem davkoplačevalcev) plačujejo seminarje in delavnice, na katerih naj bi se izpopolnjevali v veščinah retorike in javnega nastopanja. Nisem več prepričan, da jim jih. Čeprav so mi nekateri politiki – ki so se hoteli s tem pohvaliti in poudariti svojo pomembnost – zaupali, da so obiskovali individualne treninge, še več, že tudi specialistične treninge za točno določeno obliko javnega nastopanja. Za točno določeno obliko komuniciranja z javnostmi? Ja, denimo za še uspešnejša in všečnejša občasna gostovanja v kateri od informativnih oddaj TV Slovenija. Noro.
Našim znanja (izpopolnjevanja) željnim politikom očitno niti to ne pomaga. Ali so tako nesposobni tisti, ki jih trenirajo, ali je velika večina politikov tako brezupna, da je ni mogoče ničesar naučiti. Ne prvo ne drugo žal ni dobro. Za Slovenijo. Rezultati so vidni.
Umski vid obsega tri osnovne veščine: sposobnost (raz)ločevati sebe od drugih, sposobnost razumeti, da nekdo drug lahko razmišlja tudi drugače kot jaz (da na isto stvar gleda iz drugega zornega kota) in, tretjič, sposobnost doumeti, da seveda ni nujno, da tudi meni koristi tisto, za kar se vehementno zavzemajo drugi ljudje. Tega naj bi bila sposobna večina otrok, starejših od štirih let, ki jim ni tuja empatija (vživljanje) in si zmorejo živo predstavljati tisto, kar čutijo drugi ljudje. Empatija je pravzaprav nasprotje golemu zaznavanju, saj je njeno jedro domišljijsko, kot je opozoril že Edward Bradford Titchener (1867–1927). No, potem je pač velika večina naših politikov – brez domišljije?
