Do izteka rednega dela v službi je samo še nekaj dni. Potem sledi sodnikov podaljšek, da v miru spakiramo in – piči! Morje. Modro, slano, jadransko. El klasiko.
Vročina je pritisnila, zbranost je popustila, priznam. Vse večkrat se zapitkam. Najbrž tudi preveč gledam fuzbal. Do konca celomesečnega svetovnega plesa so še štiri tekme, meni pa so propadle že vse stave. Zadnji stavni listič sem raztrgal v petek, ko je Kolumbijec Zuniga s kolenom tako sunil v Neymarja, da najboljši Brazilec ne more postati najboljši strelec turnirja in mi prinesti 110 evrov (za vplačanih 10). No, na srečo sem dobil regres.
V nasprotju s prejšnjim evropskim prvenstvom in zadnjim svetovnim pa letos nisem stavil, da bo prvak Nizozemska. Zato najbrž obstaja velika verjetnost, da tulipani končno osvojijo naslov: za poraz leta 2010 v Južni Afriki so se v Braziliji že maščevali Špancem, jutri lahko poračunajo z Argentinci za poraz v finalu 1978., v nedeljo, trinajstega, morda vrnejo še Nemcem za izgubljeni finale leta 1974. Pred 40 leti sem kot večina Jugoslovanov tudi sam, še prvčrv, navijal za oranžne z Johanom Cruijffom na čelu. Potem ko so izpadli plavi z Branetom Oblakom na čelu, jasno.
V igri na 20. svetovnem prvenstvu so ostali le še veliki štirje, ampak nogomet v globalni vasi daje upanje tudi majhnim igralcem. Samo poglejte, kaj je ratalo iz Suarezovega grižljajčka. Pograbil ga je Kitajec – kaj pa on ve o fuzbalu?! – in ga v pičlih treh dneh predelal v svetovno uspešnico: odpirač za steklenice z Urugvajčevim ugrizom.
Morda v tem prepletenem svetu vendarle obstaja upanje tudi zame, rabim le spretnega kovinoplastika pa še kakšnega lačnega Suareza, nisem pa prepričan, da je še kaj upanja za našo razklano državo. Kljub vsemu bom v nedeljo pred finalom oddal predčasni glas vpijočega v puščavi. Sicer pa: če nekoč nekje Srečko Katanec ali kak drug pravljični selektor popelje našo reprezentanco do naslova svetovnih prvakov, lahko Republika Slovenija zaradi mene takoj propade. Tisočinenoletni sen slovenskega naroda bo namreč izpolnjen.
