Takoj po drugi svetovni vojni je marsikateri direktor, kajpak tudi politik, prihajal iz vrst nekdanje partizanske Ozne oziroma njene povojne naslednice Udbe. Večini najpomembnejših tovarn in podjetij, pa tudi PTT (pošta, telegraf, telefon, današnji Telekom), železnici, banki, elektrogospodarstvu, železarnam, zavarovalnici ... so poveljevali nekdanji udbovci.
Udbovec enkrat, udbovec za vedno, je bilo pravilo
Med prvimi takimi je bil tudi pred tremi tedni umrli, 96-letni Niko Kavčič. Škofjeločan Kavčič je do leta 1955 delal v gospodarskem oddelku Udbe, pozneje postal direktor Komunalne banke in leta 1968 prvi pravi direktor Ljubljanske banke (LB). Zasluge za združitev največjih bank je pripisal zgolj sebi, čeprav so nekateri – žal večina že pokojnih – o takratnem združevanju bank mislili nekoliko drugače kot skrivnostni mož s partizanskim imenom Sultan. Skupaj s Stanetom Kavčičem ga je zaradi liberalističnih idej odneslo leta 1972, bil je odstavljen z vrha LB in do leta 1990 je bil v politični nemilosti. Konec 80. let je bil politični mentor tedaj perspektivnih mladcev Janeza Janše in Igorja Bavčarja, dobival pa se je tudi s političnim somišljenikom Stanetom Kavčičem, in to menda – čisto po udbovsko – sredi noči na Rožniku.
»Moji zapiski, dokumenti in analize, ki jih hranim, bodo nekoč del družinskega muzeja, ki ga bom naredil. Že zdaj pa se zgodovinarji, tudi z inštitutov, tepejo, da bi prišli do moje dokumentacije,« je dejal lani v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Ali se bo to res zgodilo, bomo še videli. Za njim ostajata dve hčeri, redno, enkrat na teden pa se je še do nedavnega srečeval tudi z nečakom, predsednikom državnega sveta Blažem Kavčičem.
Graditelj slovenskega in jugoslovanskega turizma
Že februarja letos je umrl tudi Egon Conradi, ki je odigral eno najpomembnejših vlog v graditvi slovenskega in jugoslovanskega turizma v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Zvezna Udba v Beogradu ga je kot enega vodilnih mož naenkrat odrezala, pravili so, da je potegnil kratko v obračunu s Stanetom Dolancem. Na direktorski stolček Kompasa naj bi prišel, ker so se slovenski poštarji uprli, da bi postal njihov šef.
Čeprav je bil v turizmu novinec, je popeljal največjo slovensko turistično agencijo vseh časov, na čelo katere se je povzpel leta 1976, med največja in najuglednejša turistična podjetja v nekdanji Jugoslaviji. Po naravi ni bil brezdušni udbovec, zato so ga imeli na Kompasu vsi radi.
Tudi Iskra, padli slovenski gospodarski gigant, se je napajala iz kadrovskega bazena Udbe, iz katerega je prišel tudi Anton Stipanič, nekoč prvi mož našega gospodarskega ponosa. Ena največjih rib v tem bazenu je bil nedvomno tudi Silvo Gorenc: po uspešni karieri med obveščevalci je postal direktor vodilne slovenske papirnice v Krškem.
Po samostojnosti Slovenije so nekdanje pripadnike Udbe nadomestili visoko izobraženi policisti
Pozneje, ko je Slovenija postala samostojna, je bilo nekdanjih pripadnikov ali sodelavcev Udbe oziroma esdevejevcev, ki so bili na vodilnih položajih v gospodarstvu, tam vse manj, nadomestili pa so jih visoko izobraženi policisti. Eden izmed njih je bil Vinko Može, mož z diplomo gradbene fakultete in nekdaj eden vodilnih slovenskih prometnih policistov. Leta 1987 je bil imenovan za glavnega direktorja ljubljanskega letališča na Brniku, med letoma 1997 in 2007 je bil predsednik uprave družbe Aerodrom, leta 2008 pa je na državnozborskih volitvah kandidiral na listi SD (v svoji volilni enoti, ljubljanska Rožna dolina in Brdo, pa v Horjulu, Polhovem Gradcu, delu Brezovice, je dosegel kar 36 odstotkov glasov), a bil po volitvah kot vrhunski prometni strokovnjak od Boruta Pahorja in njegovih pozabljen in porinjen na stranski tir.
Nadudbovec Ivan Maček Matija in njegovi posli:
Čisto poseben kaliber, eden najvplivnejših mož naše polpretekle zgodovine, je bil Ivan Maček Matija, rojen leta 1908 v Zadobrovi pri Ljubljani, izučen tesar. Bil je predvojni komunist, ki je menda v partijo sprejel tudi poznejšega sorodnika, slovenskega Marxa, Edvarda Kardelja. Ta se je poročil z njegovo sestrično Mačkovo Pepco, predvojno članico Komunistične partije, ko je bila še delavka v Saturnusu. Njen nečak je najmlajši slovenski še živeči prvoborec, nosilec Spomenice 1941, danes 83-letni Leopold Maček - Poldač, prav tako nekdanji udbovec, poznejši župan občine Moste-Polje v Ljubljani in od leta 1979 deset let direktor Gospodarske banke. Poldač je sicer po naravi prijazen in srčen mož, tako kot nekoč ga imajo še danes vsi radi.
Ivan Maček je šel k partizanom na Fruški gori v Vojvodini, do oktobra 1942 je bil politični komisar, nato pa do marca 1944 komandant slovenske partizanske vojske. Takrat je postal načelnik oddelka za zaščito naroda Slovenije, imenovane tudi Ozna, matere civilne Udbe in vojaškega Kosa (Kontraobveščevalna služba) in vseh poznejših slovenskih obveščevalnih in varnostnih služb, tudi današnje Sove.
Po vojni formalno ni bil več pri Udbi, v Sloveniji je zasedal druge najvišje funkcije in bil vseskozi pravzaprav nad njo. Matija je bil strah in trepet vseh, tudi najhujših udbovcev in visokih funkcionarjev sekretariata za notranje zadeve. Ko je udaril po mizi in zarohnel, so se vsi podelali v hlače. Dobro informirani pravijo, da se ga je kot hudič križa bal celo zdaj padli gradbeni baron Ivan Zidar, znan po tem, da se še danes ne boji nikogar.
Maček je vseskozi, že od prvih let po vojni, vodil tudi posebne posle, ki so se imenovali Mačkova trgovina, bolj ali manj je šlo za državni šverc in pranje denarja prek firm na tujem, njegovim ljudem, med katerimi so bili tudi izjemno sposobni gospodarstveniki in direktorji, pa so rekli mačkovci. Kajpak se je o tem zgolj šepetalo, strah pred groznim Matijo in njegovo dolgo roko, policijo in Udbo je bil prevelik.
Še dolgo, ko je bil po smrti Edvarda Kardelja leta 1979 in eno leto pozneje Josipa Broza - Tita, s katerim je bil kot eden redkih Slovencev na ti in vedno tik zraven njega, kadar je bil ta v Sloveniji, potisnjen povsem na obrobje in pozabljen, se je dobival s svojimi mačkovci. Najbrž niso govorili o košnji trave ali gojenju domačih kuncev. Umrl je leta 1993, ne da bi predsedniku takratne komisije za proučevanje povojnih pobojev kar koli povedal. Tudi Nace Polajnar, predsednik komisije, se ga je preveč bal, da bi si ga upal kaj vprašati.
