Po dopolnjenem šestem letu starosti se je morala baronica Sturmfeder umakniti, vlogo prvega vzgojitelja mladega nadvojvode pa je kot »ajo« prevzel grof Heinrich Franc Bombelles, sin francoskega priseljenca.
Najvišjega dvornega mojstra (obersthofmeister) je kadrovsko, prej politično kot pedagoško, vsekakor preveril Metternich, saj je bil povsem v službi njegove politike. Bil je poslanik v Lizboni in v Torinu in je razumel njegov miselni sistem. Sedeminštiridesetletni Bombelles je bil tako najprimernejši človek, da mladega vojvodo vzgoji v konservativnem duhu. Zofija, ki je imela ob nesposobnem cesarju in nezainteresiranem možu glavno besedo pri sinovi vzgoji, pa naj bi bila še bolj kot z Bombellesom zadovoljna s pomočnikom, 42-letnim inženirskim častnikom grofom Johannom Coronini-Cronbergom.
Dnevni urnik Franca Jožefa je bil vse prej kot enostaven in se je glede na letni čas spreminjal dvakrat na leto, z leti pa je naraščalo tudi število tedenskih ur. Bombelles in Coronini sta pri izdelavi izjemno obsežnega učnega načrta izhajala iz dejstva, da vzgajata bodočega prestolonaslednika, zato sta mu hotela dati čim bolj vsestransko znanje. Takšen obseg dela, ki je bil precej stresen, je zahteval tudi dobro telesno pripravljenost. Cesarsko udobje 19. stol. seveda ni bilo primerljivo z današnjimi standardi zdravega življenja, vendar se je Franc Jožef v nezdravem okolju tudi dokončno utrdil. Ob osnovah francoščine, češčine in madžarščine, ki jih je mladi nadvojvoda dobil že v zgodnjem otroštvu, v njegovem krogu so se namreč gibale osebe z različnim maternim jezikom, se je od šestega leta naprej začel sistematično učiti tujih jezikov, ki so jih učili učitelji iz naravnega jezikovnega okolja. Sprva se je učil nemščine in francoščine, geografije, imel je verouk, pisati pa je znal že pri petih letih. Tem predmetom so se kmalu pridružili še drugi jeziki: latinščina, stara grščina in češčina, potem ples, risanje, sabljanje, plavanje, telesna vadba in, sprva skozi igro, seznanjanje z vojaškimi zadevami. Pri devetih letih se je število tedenskih ur povzpelo na sedemintrideset, nadvojvoda pa je vse to sprejemal brez vsakih problemov, izkazal se je kot odgovoren, poslušen in vesten učenec. Pri trinajstih letih se je število tedenskih ur zvišalo na petdeset, predmetom pa so dodali še italijanščino, razne naravoslovne predmete in glasbo. V nasprotju z risanjem, ki mu je šlo zelo dobro od rok, za glasbo ni imel nobenega posluha.
Težave sta mu povzročala matematika in pravopis. Za literaturo ni kazal prevelikega zanimanja, medtem ko je z velikim veseljem poslušal ure zgodovine in geografije. Zofiji in Metternichu se je zdel pouk zgodovine zelo pomemben; z njim je namreč pridobil povsem konservativni patriotski in katoliški nazor. Vojaške vaje, ki so se začele že leta 1838/39, so leta 1843 postale pravo vojaško urjenje. Za glavnega učitelja vojaških predmetov je bil izbran major in kartograf Franz Hauslab, ki ga je sprva obravnaval kot navadnega nabornika in ga izobrazil v vseh rodovih vojske (pehota, konjenica, topništvo in inženirstvo), pozneje pa se je težišče vojaškega izobraževanja preusmerilo na zgodovino vojskovanja, geometrijsko in situacijsko risanje in matematiko, kartografijo, vojaško delo, služenje v generalštabu in organizacijo vojske, seveda pa tudi na strategijo in taktiko.
Kljub temu da je Zofija vojaško vzgojo na vso moč podpirala, saj je bila po njenem vojska steber oblasti, Franc Jožef pa je tako ali tako oboževal vse, kar je bilo povezano z vojsko oziroma z orožjem nasploh, je pomembno vlogo vsekakor odigralo še religiozno in moralno šolanje mladega nadvojvode. Medtem ko je za versko vzgojo in kanonsko pravo od leta 1840 naprej skrbel stolni kanonik Joseph Columbus, ki se je predvsem trudil izničiti ostanke jožefinizma v cesarski družini, je Franca Jožefa od leta 1844 filozofijo, predvsem teološko, poučeval verski fanatik pater Joseph Otmar Rauscher, predstojnik dunajske orientalske akademije. Leta 1846 se je na njegovem urniku znašlo še nekaj novih predmetov: pravna teorija, diplomacija, astronomija, tehnologija in poljščina, pa tudi branje časopisov in seznanjanje z umetnostjo, ki je bila prisotna na Dunaju. Dobre glasbe ni znal posebno ceniti in zanimivo je, da se ni učil angleščine. Politično izobrazbo pa je v celoti prevzel Metternich, ki je v letih 1847/48 ob nedeljah dopoldne seznanjal Franca Jožefa s konservativnimi načeli politike in diplomacije, kar je ob ostalih konservativnih učiteljih nadvojvodo še bolj odvrnilo od liberalizma.
Kronanje
Z zadušitvijo dunajske revolucije in z razvojem kontrarevolucije je napočil primeren trenutek za nastop novega avstrijskega cesarja. Ideja, da bi cesarja Ferdinanda zamenjal nekdo drug iz vladarske hiše, ni bila nova. Zofija naj bi svojega moža že v zadnjih mesecih predmarčne dobe prepričevala o koristnosti Ferdinandove abdikacije v korist njunega prvorojenca, pa tudi Metternich naj bi se dogovarjal s cesarjevo ženo Marijo Ano, da bo z dopolnjenim 18 letom prestol prevzel nadvojvoda Franc Jožef, češ da mora prestol zasesti povsem neobremenjena oseba. Tako je Franc Karl, ki je bil večletni član predmarčnega državnega sveta, odpadel. Dejansko ni imel nobenih vodstvenih in političnih sposobnosti, da bi vodil državo, edini brez madeža je bil le njegov najstarejši sin. Toda kljub temu so obstajali pomisleki, češ da abdikacija ruši tradicionalni vladarski princip »po božji milosti«. A do konkretnih razprav glede primernosti novega vladarja je prišlo šele po avgustu 1848, vsi pogovori pa so kazali na mladega nadvojvodo. Diskusija glede menjave na prestolu, pri kateri so imeli glavno besedo Zofija, svetovalec cesarske družine Karl Friedrich Kübeck, ministrski predsednik Johann Philipp Wessenberg in Felix Schwarzenberg (Windisch-Graetzov svak), ki je že bil določen za njegovega naslednika, je po 6. oktobru postajala vse bolj resna. Novembra je bila oblikovana Schwarzenbergova vlada, novi ministrski predsednik pa je prepričal cesarja Ferdinanda, da v dobro monarhije odstopi v prid svojega nečaka. Tudi Marija Ana je lobirala pri možu, še več dela pa je imela Zofija s Francem Karlom, ki se sprva kar ni hotel odpovedati nasledstvenemu pravu. Kot datum ceremonialne predaje vladarskega naslova je bil določen 2. december. Sprva je bilo predvideno, da bo Franc Jožef po svojem dedu nosil cesarsko ime Franc II., Schwarzenberg pa je kot simbol tradicije in kot simbol novih časov predlagal ime Franc Jožef I. Ime je poleg deda in očeta vključevalo še reformnega prednika Jožefa II., kar je bilo, sprva z neodobravanjem mladega nadvojvode, na koncu tudi sprejeto.
Dvorjani, ministri in visoki uradniki so bili 2. decembra ob osmi uri zjutraj navzoči v olomuški nadškofijski palači, medtem ko so bili v dvorano, kjer je stal prestol z baldahinom iz rdečega žameta, povabljeni le člani vladarske hiše, vojskovodji Windisch-Graetz in Jelačić (Radetzky je ostal v Italiji), Francjožefov najvišji dvorni mojster in generalmajor Karl Ludwig Grünne ter legacijski svetnik Alexander Hübner. Nazadnje so vstopili nadvojvoda Franc Karl, Zofija in Franc Jožef, oblečen v generalsko uniformo: belo suknjo z zlatim ovratnikom in v rdeče hlače z zlatimi lampasi. Na koncu se je pojavil še cesar Ferdinand v uniformi feldmaršala, cesarica Marija Ana, spremljali pa so ju še generalni adjutant Josef Lobkowitz in najvišji dvorni maršal Friedrich Egon Fürstenberg. Zatem je ministrski predsednik Schwarzenberg prebral vse tri dokumente: izjavo o Francjožefovi polnoletnosti, Franc Karlovo odpovedno izjavo in listino o Ferdinandovem odstopu z oblasti, odhajajoči Ferdinand pa je v par besedah podal abdikacijo. Po tem pravnem aktu, ki se je končal s podpisom obeh monarhov in podpisom protokola vseh prisotnih, je novi cesar pokleknil pred starim cesarjem in prosil za blagoslov. Ferdinand mu je položil roko na glavo, ga prekrižal in objel, Franc Jožef pa mu je poljubil roko. Po končani ceremoniji je novi cesar na prvi avdienci sprejel ministre in generale, v posebnih pismih pa se je zahvalil feldmaršalom in preostalim generalom. Nato je sledila parada čet olomuške garnizije po mestnih ulicah in slovo od bivšega cesarskega para, ki se je z vlakom odpravil v Prago. Zvečer je mesto pripravilo slavnostno razsvetljavo, cesar pa se je skupaj z ožjim dvorom predstavil ljudstvu. V Kromeřižu je predsednik Smolka sklical sejo, kjer je Schwarzenberger seznanil poslance s spremembo na prestolu in prebral uradne dokumente. V manifestu, ki ga je prebral na koncu, je cesar obljubil svobodo, enakopravnost in zastopstvo ljudstva, kar so poslanci bučno pozdravili. Za razliko od avstrijskih dežel, kjer je bil toplo sprejet, pa je novi cesar naletel na povsem drugačen sprejem na Ogrskem. Toda kmalu se je pokazalo, da so bile cesarjeve obljube samo prazne floskule.
