CELJE – Celjska gostinca Alojz in Nataša Martinčič sta že razmišljala, da bi vrata svoje gostilne, ki je brez letnega vrta in tudi brez parkirišča, zaprla. A še vztrajata in v gostilni Jež poleg tržnice vsak dan ponujata malice, ki jih šef Alojz ob pomoči žene in peščice zaposlenih sproti prilagaja povpraševanju in sezoni.
Gorenjka v knežjem mestu
Gostilna je ime podedovala po tisti, ki so jo pred več kot pol stoletja na Jagnjenici pri Radečah odprli že njegovi starši. »Oče je bil znani gostinec. Bil je strog, a sva mu z bratom hvaležna, ker nama je vcepil red in disciplino. Prosti vikendi so bili pri nas redki in z bratom sva zavidala sošolcem, ki so živeli povsem drugače. Danes sem mu hvaležen za spoznanje, da gostilne ni problem odpreti, temveč jo je najtežje ohranjati na nivoju tudi v časih, ki niso rožnati,« pravi Alojz, ki se je pred skoraj 15 leti odločil iti na svoje. In v ta namen kupil majhno gostilno v strogem jedru knežjega mesta.
Gostinci so vajeni, da imajo ljudje različen okus in tisto, kar je enemu všeč, drugemu ni. »Doživeli smo že marsikaj. Tudi to, da se je gost pritožil zaradi premehke telečje pečenke. Ko to slišiš, se moraš naravnost uščipniti, da veš, da ne sanjaš, ampak je res,« pravi Alojz. In pripomni, da sta bila deležna takšne pripombe kmalu po tistem, ko sta kupila konvekcijsko pečico, v kateri teletina zori vso noč. Ko jo zjutraj spečeta, pa je mehka in sočna. |
Takrat so bili časi gostinstvu naklonjeni, Alojz pa je kmalu po odprtju iz Gorenjske pripeljal še ženo Natašo, ki je pred tem poučevala slovenščino, po prihodu v Celje pa se je povsem podredila delu v gostilni. »Danes je že prava gostinka z dušo,« jo pohvali. Spoznala sta se na nekem brucovanju v Ljubljani, zdaj pa je za njima že dvanajst skupnih let. Kmalu po poroki sta bila pred veliko preizkušnjo. Njuna prva hčerkica se je namreč rodila s srčno napako in je morala pri šestih mesecih na tvegano operacijo srca. A jo je dobro prestala in danes je živahno dekle. »Ob takih preizkušnjah se utrdiš in na življenje gledaš drugače. Predvsem pa spoznaš, da je pomembno še kaj drugega kot le posel in denar,« priznavata zakonca, ki se jima je pred dvema letoma rodila še druga hčerkica. Na srečo zdrava.
Celjani so se na gostilno Jež, ki je odprla vrata v času, ko so jih nekatere druge v lasti večjih gostinskih podjetij zapirale, hitro navadili, Martinčičeva pa sta vrzel zapolnila s ponudbo raznovrstnih in cenovno ugodnih malic. Ker ob gostilnici ni možnosti za vrt in ker nima niti parkirišča, popoldne, ko se mesto izprazni, še sama zapreta vrata.
Gostinec je tudi psiholog
Ta je namenjena predvsem ljudem, ki za malico nimajo veliko časa in prav tako ne denarja, a si kljub temu želijo pojesti kaj okusnega. Ob sredah in sobotah sta v ponudbo vključila kremne rezine, po novem tudi pice. Še posebno ob sobotah gredo za med. Zanje, kot tudi za zavitke in tiramisu, je zaslužna Nataša, drugače pa vse delata z roko v roki. »Nenehno se je treba boriti, se prilagajati in biti ne nazadnje tudi psiholog. Ljudje, ki so lačni, so običajno sitni, čeprav se tega marsikdo ne zaveda. Da je lačen človek čisto drugačen, kot slišimo v eni od reklam, pa drži. Če se postaviš v kožo lačnega gosta, ga lažje razumeš in poskrbiš, da mu čim prej ustrežeš,« pravi Alojz.
Skoraj pa ne mine dan, da ju ne bi obiskal slepi Sebastjan Kamenik, ki piše pesmi in je nasploh dejavni član celjskega društva slepih in slabovidnih. »Včasih si kaj potožimo, še večkrat se čemu nasmejemo in na slabe stvari pogledamo skozi rožnata očala,« pravita gostinca. Največkrat ljudje poleg dobre hrane pričakujejo nasmeh in prijazno besedo, ki nič ne staneta, pristavi Nataša. In takšni, ki ti polepšajo dan, na srečo prevladujejo.