Sreča me je objela že v osnovni šoli. Materinščina se mi je priljubila ob naboru zanimivih in ne duhamornih knjig za obvezno domače branje, pri matematiki in fiziki smo imeli komaj diplomirano brihto, ki je vedela, da bo prihodnost prežeta z računalniki, angleške nepravilne glagole mi je v betico vbijala babica Anžeta Kopitarja. Čeprav še danes komaj spacam vkup hišo, sonce in drevo na list papirja, je bil likovni pouk vzorčni primer vzgoje in izobraževanja. Markantno bradati lokalni umetnik, pedagog in ljubitelj malih domačih živali, danes že pokojni Gospod Učitelj Jože, da, vse sem zapisal z veliko začetnico kot spoštovanje njegovemu liku in delu, je sedel na katedru. Vsake toliko se nam je zazdelo, da bi se lahko malce zafrkavali. Jože je šel po razredu ter vsakega, ki se ni popolnoma posvetil umetniškemu izražanju, mimogrede frcnil po buči. Še bolj nespoštljivega do njegovega truda je vljudno povabil v kabinet zadaj. Vabila se ni dalo odkloniti! Tam je Jože dlan stisnil v pest, sklonil si se pred njim in po glavi te je s členki parkrat podrajsal po lasišču ob ušesu. Toliko, da je zapeklo. Jože svojih vzgojnih potez ni velikokrat ponavljal, saj je bilo znano, da gre Gospod Učitelj popoldan redno na sprehod po mestu. Bog mi pomagaj, če sem ga s svojimi neumnostmi pripravil do tega, da me je frcnil, kaj šele podrajsal! Poznal je čisto vse starše otrok, ki so mu bili zaupani, in ob sprehodu je rade volje imel kratke govorilne ure. Dopoldanski nesporazum je razkril očetu, ta pa mi je, ker se z neko demokratično permisivno vzgojo sredi železarskega mesta že ni hotel pobijati, dal eno, še raje dve okoli ušes. Nič ni vprašal, kdo je imel prav. Učitelj je bil avtoriteta, ki je bila na svetu zato, da te je učila, kar je bilo v učnem programu, ter še kopico življenjsko pomembnega poleg. Danes se jim gleda pod prste, šteje, kolikokrat se lahko deteca preizkuša v znanju. Kako se učitelji vedejo do otrok, je pomembno, in ne kako se mladež do njih. In ali do pikice natančno izpolnijo predpisano. Če ne, potem se useka po njih. Učitelj Jože je bil zame figura, ki je znala in zmogla. Ker mu moj oče in vsi preostali starši sošolcev niso očitali neke drobne nesprejemljivosti v osebnih vzgojnih prijemih. Zadnjič je moj najmlajši imel v zvezku kazensko nalogo. Brez parlamentiranja jo je spisal! Nato sem ga vprašal, kaj je storil narobe. Ne zato, da bi šel nad učitelja, ki mu je naložil nadurno delo. Zato, da sva skupaj ponovila, kaj ni primerno. In čisto nič več!
|
|
