Učilna zidana stoji že 150 let

ŠMARTNO POD ŠMARNO GORO – Šolsko poslopje enorazredne trivialne šole v Šmartnu pod Šmarno goro je bilo sezidano leta 1865 skoraj na istem mestu, kjer je stala stara mežnarija, v kateri je potekala nedeljska šola, ki je zaživela po letu 1808. Veliko zaslug za gradnjo so imeli okrajni glavar Janez Pajk, župnik Anton Namre in kaplan Jožef Malneršič. Tako kot marsikje v monarhiji tudi v Šmartnu tamkajšnji ljudje niso bili preveč navdušeni nad ljudsko šolo, v kateri se je pouk začel naslednje leto 7. maja s prihodom prvega učitelja Lovrenca Arka. Ta je opravljal tudi službi cerkovnika in orglarja, učna snov pa je zajemala verouk, branje, pisanje in računstvo,« je dr. Jurij Šilc začetke šolstva v tem kraju opisal v zborniku, ki ga je ob 150-letnici izdala OŠ Šmartno pod Šmarno goro.

V potresu leta 1895 je bila šolska zgradba tako poškodovana, da v njej pouk ni bil več mogoč, zato se je odvijal v zasilnih prostorih, dokler niso leta 1898 nedaleč stran zgradili nove dvorazrednice, v kateri je prvi razred začela poučevati prva učiteljica Kristina Šuler (dotlej so v Šmartnu učili le učitelji). Ta je bila tudi pesnica, družila se je s pripovednikom Franom Saleškim Finžgarjem ter pesnikoma Antonom Medvedom in Vido Jerajevo ter pesmi objavljala v raznih revijah in časopisih. Pisala je prozo in pesmi za otroke, samostojno pesniško zbirko z naslovom Češnja pod mojim oknom pa je dobila šele 2008. Leta 1899 je na šmartensko ljudsko šolo prišel nadučitelj Fran Lavtižar, ki je ob zglednem ravnateljevanju oživil gasilsko dejavnost v občini, ustanovil kmetijski podružnici v Gameljnah in Tacnu ter poučeval posvetno in cerkveno petje. Po njegovem odhodu leta 1911 so se menjavali številni ravnatelji in učitelji, leta 1922 pa je vodenje štirirazrednice prevzel Josip Macarol, ki se je zaradi naraščajočega števila otrok začel kmalu zavzemati za povečanje šolskega poslopja. To se je s pomočjo župana Franca Juvana naposled zgodilo leta 1938, ko so k povsem obnovljeni stari stavbi prizidali učilnici s prostornima vežama, tako da je bilo naslednje šolsko leto dovolj prostora za 212 učencev. Med drugo svetovno vojno so šolo najprej zasedli nemški učitelji, po 1943. pa nemška žandarmerija. S šolskim letom 1950/1951 se je sedemletka preoblikovala v štiriletno osnovno šolo in štiriletno nižjo gimnazijo, ravnatelj pa je postal Tone Ljubič, ki je napisal tudi več del s področja etnologije in lutkarstva. Leta 1958 je bila uvedena osemletka (in šola se je poimenovala po narodnem heroju, Raščanu Stanetu Koscu), dve leti pozneje so ob šoli zgradili učiteljski stanovanjski blok, leta 1964 je šola dobila vodovod in centralno ogrevanje, oktobra 1970 pa je – v času ravnatelja Draga Praintza – 259 učencev vstopilo v povsem prenovljene in krepko povečane šolske prostore: 14 novih učilnic ter malo telovadnico in športno igrišče. A ker je število šolarjev še kar naraščalo (leta 1980 jih je bilo že 425), je bil 1985. z denarjem iz samoprispevka zgrajen nov prizidek s štirimi učilnicami, kuhinjo in jedilnico ter veliko telovadnico.

Tesna povezanost 
z lokalnim okoljem

Po osamosvojitvi sta bila ukinjena celodnevna osnovna šola in uveden enoizmenski pouk s podaljšanim bivanjem, pri čemer je bilo v šolskem letu 1991/1992 v 16 oddelkih 337 učencev. Skrb za razvoj šole je najprej prevzela ravnateljica Minca Peršič in za njo Tatjana Furlan, ki je vključno z vnovično obnovo zgradbe leta 2003 ustvarila ustrezna razmere za prehod na devetletko za 411 učencev. Tudi v naslednjih letih je OŠ Šmartno pod Šmarno goro doživela še več učnih, prostorskih in tehničnih posodobitev, ki omogočajo, da poleg rednega pouka s številnimi krožki, dodatnimi urami, izbirnimi predmeti in projekti nenehno spodbujajo ustvarjalnost učencev.

»Pri tem je naša šola, ki jo v letošnjem šolskem letu v 18 oddelkih obiskuje 417 učenk in učencev, tesno povezana z lokalnim okoljem, Četrtno skupnostjo Šmarna gora, kjer pogosto popestrimo kulturno življenje. Otroški in mladinski pevski zbor nastopata na različnih prireditvah, naši učenci pa so se predstavili tudi z igrico Zvezdica Zaspanka. Za večletno sodelovanje smo dobili naziv kulturna šola. V mesecu požarne varnosti uspešno sodelujemo s prostovoljnimi gasilskimi društvi iz Tacna, Gameljn in Rašice. Našo telovadnico uporabljajo tudi domača društva in posamezni krajani, ki jim je, kadar je prosto, na voljo še športno igrišče. V šolski kuhinji lahko kosila kupijo tudi zunanji uporabniki,« pravi 59-letni Maksimiljan Košir, ki je ravnateljske dolžnosti prevzel pred tremi leti, poprej pa je več kot 30 let na šoli poučeval zgodovino.

Šolski okoliš te ljubljanske šole zajema šest naselij: Rašico, Spodnje Gameljne, Srednje Gameljne, Šmartno pod Šmarno goro, Tacen in Zgornje Gameljne, v katerih živi okrog 4900 prebivalcev. Na šoli je zdaj 58 zaposlenih, med njimi 43 učiteljic in učiteljev, ki so ob 150-letnici poleg zbornika pripravili še spletni časopis in glasbeno-gledališko prireditev Čarovnija. »Ob prebiranju zgodovinskih listin, ki so jih za sabo pustili nekdanji ravnatelji in učitelji, izstopa skupna vizija napredka in razvoja, ki je pogosto segala tudi čez meje šolskega polja. Trudili so se, da bi ustvarili čim boljše razmere za življenje in delo šoloobvezne mladine. Poudarjali so pomen znanja in izobrazbe. Želeli so doseči čim večje zaupanje v šolo kot ustanovo in pridobiti čim večjo naklonjenost družbenega okolja,« poudarja ravnatelj, prepričan, da je v tej preteklosti tudi kakšen odgovor na težave in vprašanja sodobnega časa.