Učenci so zelo na tekočem z vsem, kar je na trgu

Letos bo tablice uporabljala že tretja generacija šolarjev. Več o tem nam je povedal ravnatelj omenjene šole Dušan Merc, ki priznava, da tablic sicer ne uporablja prav pogosto, v žepu pa nosi pametni telefon.

Kako so na vašo šolo prišli tablični računalniki?

Ministrstvo in Mestna občina Ljubljana sta namenila ogromno sredstev za računalniško opismenjevanje. Kandidirali smo za sredstva in jih tudi dobili. Dobili smo elektronske table in drugo opremo. Ko smo gledali in ugotavljali – zgodilo se je, da je materialno-potrošniški svet prehitel teoretičnega –, kje bi to lahko najbolje uporabljali, smo ugotovili, da je Rokusov program Lilibi, ki je bil sprejet in potrjen na strokovnem svetu, najboljša oblika uporabe teh elektronskih tabel in tablic. Zato smo jih dali v prvi razred. A zavedali smo se, da če se ta poteza izkaže za relativno dobro, ni poti nazaj.

V katerih razredih jih uporabljate?

Tablice uporabljajo samo učenci od prvega do tretjega razreda, in sicer pri vseh predmetih, razen, seveda, pri športni vzgoji. Drugi učenci uporabljajo računalnike, ko je to smiselno.

Ste tablice kupili ali so bile sponzorske? Katere znamke so?

Pravzaprav nam je prve posodil Rokus: na tri razrede en komplet za razred. Lani smo jih dokupili 27, cena pa je bila okoli 260 evrov za eno. Za tovarniške znamke se ne zanimam. Pomembna so zagotovila, da ustrezajo delu v razredu in so cenovno sprejemljiva.

Jih tudi vi uporabljate?

Vsi učitelji na šoli imamo osebne računalnike, vsa strokovna komunikacija se že nekaj let beleži in poteka prek računalnikov, vse konference in sestanki so računalniško pripravljeni, evidentirani ... Učitelji dobivajo gradiva za konference na računalnike, na njih pripravljajo gradiva itd. Z letošnjim šolskim letom ukinjamo celotno papirnato beleženje ur, priprav, letnih priprav, ukinjamo tudi papirnate dnevnike, redovalnice. Tablic pa odrasli na šoli ne uporabljamo.

Kako je videti uporaba tablic pri pouku? Bi lahko zamenjale vse delovne zvezke in učbenike? Starši se pritožujejo zaradi pretežkih torb.

Tablic ne uporabljajo več kot 20 minut na dan. V središču so še vedno otrokovo delo, njegova spoznanja od konkretnega k splošnemu, izkustveno učenje, razvoj finomotorike in socializacija. Ne pa tipkanje. Tablice ne smejo biti primarne. Absolutno ne. Primarni so, vse do fakultete, človeški medsebojni odnosi. To je pri vzgoji najpomembnejše.

So učitelji naklonjeni novostim? So tablice sprejeli z odprtimi rokami?

Šola vstane in pade z učiteljem, zato se morajo vedno izobraževati. Pri nas je pravilo: če se ne učiš, ne moreš učiti. Mi, učitelji, odrasli, z znanjem računalništva že zaostajamo za znanjem številnih naših učencev, nekateri za več kot polovico. Tudi jaz zaostajam. Capljamo za svojimi učenci ...

Kakšen je odziv učencev, si želijo več dela s tablicami?

Seveda, vendar so omejitve, vzgojne in strokovne.

So tisti otroci, ki imajo doma tablice in računalnike, privilegirani?

Računalnike smo bili pripravljeni posoditi na dom za vse leto, in sicer vsem staršem, ki jih morda nimajo. A ni bilo niti enega, ki ga ne bi imel. Program za vse leto bi jih stal okoli devet evrov. Prvo leto je ta strošek poravnala šola. Ta cena je vključevala vse učbenike za prvi razred, starši so kupili samo še delovne zvezke in tako so lahko doma sproti ugotavljali, kaj je v njih rešil otrok. Sicer pa je bistvo delovni zvezek. Otrok sam piše, riše, ugotavlja.

Kakšna je prednost uporabe tablice in računalnika pri pouku v primerjavi z učbeniki in zvezki?

Tablice so novost – a so le vzporedno sredstvo. Od prvega do tretjega razreda le knjige in zvezki nimajo posebnega smisla (otroci še ne berejo). Uporabljajo samo delovne zvezke. Računalniki, tudi tablice, imajo lastnost, da z njihovo uporabo postanemo avtodidakti. Otrokom onemogočijo narediti napako oziroma če jo storijo, jih ta drago stane. Računalnik ima to korektivno možnost: na napako vas opozori in zahteva le eno samo pravilno operacijo.

Nekako se ne morem znebiti vtisa, da so tablice modna muha, v šolah pa so samo zato, da je nekdo z njimi zaslužil.

Tudi to je mogoče, ampak ves sistem osnove šole na Slovenskem je potrošniški. Totalno potrošniški. Tako potrošniške osnovne šole, kot je na Slovenskem, ni na svetu. In tako opremljene verjetno tudi ne. To velja tako za tablice kot tudi za pohištvo. Če vas peljem po naši šoli, boste videli, kaj vse imamo. Misliti si ne morete. Imamo elektronske table, elektronske mikroskope, laboratorijsko opremo. Drugod po svetu ni take osnovne šole, kot je na Slovenskem. Samo še rezultati nam manjkajo.

Se je to z recesijo kaj spremenilo?

Pri nas je šola v družbi še vedno tako visoko ovrednotena, da v resnici ne vpliva niti kadrovsko niti v potrošniškem smislu. Naše šolske telovadnice so razkošne, po vaseh, povsod. Naša šola, tudi kadrovsko, je še vedno razkošna. Če vas peljem v kuhinjo ... Kakšna je kuhinja, kakšna je jedilnica! Take so po vsej Sloveniji. Drugod po svetu je to precej skromnejše. Ugotavljam, da je to kvarno. Kot šola pa si naša, Prule, v slovenskem okolju ne sme dovoliti, paradoksalno, nobenega zaostanka. Skromne šole okolje ne bi razumelo.

Tehnika se zelo hitro razvija. Vidite na trgu še kakšno napravo, ki se vam zdi primerna, da bi jo učenci uporabljali med poukom?

Učenci so zelo na tekočem z vsem, kar je na trgu. Številni redno uporabljajo najnovejše mobitele, ki omogočajo vse, kar pač zdaj deluje na posameznih elementih elektronike. Mirno lahko zaupamo otrokom, da bodo našli izdelek, ki deluje še bolje, je učinkovitejši, samo slediti jim moramo. Tudi tukaj so proizvajalci in trgovci odkrili, da je otrok zelo dober potrošnik.