LJUBLJANA – Pred dobrim tednom, v četrtek, 9. junija, je srbsko ministrstvo za kmetijstvo in zaščito okolja objavilo novico o prvem primeru vozličastega dermatitisa. Kot so sporočili z direktorata za veterinarstvo, so sum na bolezen postavili na kmetiji v občini Bujanovac na jugu države na meji z Makedonijo že 4. junija in jo potrdili naslednji dan. V skladu z zakonodajo EU izvajajo ukrepe na okuženem in ogroženem območju, kar pomeni, da so skoraj zaprli prizadeto okrožje Pčinjski, to obsega območje četrtine Slovenije. Na okuženi kmetiji bodo pobili vso živino, trupla pa sežgali.
Gre za izjemno nevarno in nepredvidljivo bolezen živine, proti kateri po besedah veterinarjev nimamo zdravila in lahko v državi povzroči nesluteno gospodarsko škodo.
Bolezen se širi kot požar
Kot nam je povedal dr. Jože Starič s Klinike za prežvekovalce Veterinarske fakultete v Ljubljani, gre za izjemno nevarno bolezen, ki izvira iz podsaharske Afrike.
»Vozličasti dermatitis se lahko širi kot požar. Odkriti primer na jugu Srbije se morda zdi daleč, toda moramo vedeti, da je bolezen zašla v Evropo lani avgusta v Grčiji. Problem je tudi zaradi živali, ki klinično ne pokažejo bolezni, čeprav so se okužile. Takih je lahko po podatkih iz literature kar 50 odstotkov.«
Grki so 18. avgusta lani opisali prvi primer bolezni, za katero je značilen nastanek vozličev po koži, govedo potem hira z visoko temperaturo in ne daje mleka. Letos, 14. aprila, so o prvih primerih vozličastega dermatitisa poročali iz Bolgarije, že 25. aprila so bolezen ugotovili v Makedoniji, v kraju Demir Kapija, 100 kilometrov južno od Skopja. Virus, ki ga širijo tudi krvosesni insekti in klopi, je prepotoval 150 kilometrov in prestopil mejo s Srbijo v dobrem mesecu in pol.
Kot pravi dr. Starič, bolezen in njeno širjenje nista dokončno raziskana. Povzroča jo virus vozličastega dermatitisa, ki spada med poksviruse, v to družino spada na primer virus črnih koz pri ljudeh. Obolevajo govedo in bivoli vseh starosti, obolele so tudi že žirafe in nekatere antilope v Afriki. Poleg vozličev po telesu, velikosti od nekaj milimetrov do pet centimetrov, lahko živalim otečejo okončine in spodnji deli telesa, slinijo se, solzijo ter se težko gibljejo. Vozliči po koži ob napredovanju bolezni odmrejo in se odluščijo.
Pobili bodo 150.000 živali
Veterinarsko gledano je smrtnost v skupini obolelih od 20 do 45 odstotkov, kar je ogromno. Resničnost pa je mnogo hujša od statistike. Ob pojavu bolezni bodo kmetu pobili vse krave v hlevu. Brezkompromisno, do zadnje. Še več, če so se krave pasle skupaj s sosedovimi ali sta pašnika v stiku, gre v zakol in sežig še vsa sosedova čreda!
Okuženo območje je trikilometrski pas, širše ogroženo območje pa zajema najmanj 20 kilometrov pa vse do 50, odvisno od terena, reliefa, gostote kmetij, pašnikov in podobno.
Neškodljivo uničenje živali na okuženih gospodarstvih je za zdaj najučinkovitejši način zatiranja bolezni. »Bolnih živali ni dovoljeno zdraviti, ker so preveč nevarne za širjenje bolezni,« poudari dr. Starič.
V Grčiji so na meji s Turčijo ob izbruhu bolezni lani pobili okoli 6000 glav živine, po celotnem okuženem območju Grčije pa cepili okoli 150.000 govedi. Cepljenje na širšem območju okužbe je bilo učinkovito za zajezitev bolezni. Toda država ali pokrajina ima status okužene, dokler ne zakolje še vseh cepljenih živali, četudi ne kažejo znakov bolezni. »Za vnovično pridobitev statusa države proste vozličastega dermatitisa bodo oziroma bi morali izločiti še vse cepljeno govedo,« še pojasni dr. Starič.
Bomo poklali polovico nacionalne črede?
Slovenska nacionalna čreda goveje živine šteje 450.000 živali. Če ob izbruhu bolezni, denimo v Prekmurju ali na Dravskem polju, na širšem območju precepimo nekaj deset tisoč živali, velja za pol Slovenije ali za celotno Slovenijo zapora prometa z živalmi, dokler ne pokoljemo še precepljenih živali. A kdaj to storiti?
Jože Starič ne pozna odgovora. Dokler namreč ne pobijemo teh živali, smo kužni, a če jih pokoljemo v kratkem času, bodo hlevi, recimo na Ptujskem, v Prekmurju, čez noč ostali prazni.
Bolezen spada med tiste, za katere država kmetom povrne stroške cepljenja in izgubo živali, to lahko pomeni kakih 800 evrov za žival, toliko danes kmetje dobijo za kravo. Seveda pa poplačilo ne upošteva desetletja dela in selekcije pri ustvarjanju črede. Poleg tega mora biti hlev razkužen in pod nadzorom, nekaj časa tako rekoč prazen, preden lahko kmet vhlevi nove živali. Bolezen je tako zelo nepredvidljiva in nevarna, da smo lahko ob neustrezni politiki ob polovico nacionalne črede.
Dr. vet med. Janez Kunc, vodja osemenjevalnega centra na Preski pri Medvodah, kjer redijo 50 najboljših plemenskih bikov v Sloveniji, ti med drugim pomenijo neodvisnost in na dolgi rok garancijo samooskrbe, je povedal: »Če bolezen zaide v naš hlev, bomo morali pobiti vse bike in zgodbe je konec.« Povejmo, da jim je do danes uspelo vzgojiti dva vrhunska bika, ki sta primerljiva z najboljšimi v Evropi.
Prenos s klopi druge generacije Bolezen se prenaša s krvosesnimi insekti in klopi, dokazano z nekaterimi vrstami komarjev in klopov. Tudi z direktnim stikom med okuženimi in zdravimi živalmi se lahko prenese; s slino, očesnim izcedkom, mlekom in semensko tekočino. »Veliko ga je tudi v krastah in odmrli koži vozličev. Vemo, da je virus dokaj obstojen izven gostitelja, a ne poznamo rezervoarja virusa v naravi,« opozarja dr. Jože Starič. Pri vrsti afriških klopov so dokazali, da se je virus prenesel tudi na klope druge generacije, se pravi tiste, ki sploh niso bili v stiku z obolelo živaljo. »To pomeni, da obstaja nevarnost, da se bolezen lahko prenese tudi s potomci klopov, ki so se hranili na oboleli živali.« To je precej neugodna ugotovitev in lahko nevarna biološka bomba. |
»Če bi nam ob izgubi bikov uspelo ohraniti vrhunske krave – matere bikov, potem bi lahko osnovno čredo plemenskih bikov obnovili v dveh letih in pol. Če pa bolezen prizadene tudi omenjene matere bikov, potem je konec. Potem je naša selekcija, kar pomeni desetletja truda in dela, izgubljena.«
Povejmo, da ni problema ustvariti dobro žival, problem je ustvariti vrhunsko žival, prilagojeno za življenje v našem okolju.
V Sloveniji imamo od nacionalne črede 120.000 rodnih krav molznic in dojilj, kar je baza črede. V resnici premalo za popolno samooskrbo, saj je premalo telet, zato so njih cene višje in jih morajo kmetje uvažati iz Romunije, Bolgarije, Grčije, Češke, Poljske.
Ob zapori okuženih držav, kjer kmetje kupujejo teleta, in ob zapori večjega območja ali celotne Slovenije, ko ne bi mogli uvažati ali izvažati, bi cene zdravih telet poletele v nebo in kmetje bi imeli še en razlog za opustitev govedoreje.
Kdaj bo bolezen zašla v Slovenijo, si veterinarji ne upajo napovedati. »Lahko danes, lahko jutri, poleti ali pa nikoli. Toda bolezen je v soseščini,« odgovarjajo.
