BISTRICA OB DRAVI – V nedeljo se je zgodila nova etapa v primeru razvpitega in za zdaj domnevnega naročnika trojnega umora, 40-letnega Aleksandra Žlendra. Kot je zapisano v policijskih dokumentih, so v njegovem blokovskem stanovanju v Bistrici ob Dravi opravili hišno preiskavo ter mu natanko ob 8.40 odvzeli prostost.

Medtem so ga po naših podatkih, prejeli smo jih tik pred zaključkom naše včerajšnje redakcije, privedli pred preiskovalnega sodnika mariborskega okrožnega sodišča, ki bo odločal, ali bo osumljenec do nadaljnjega ostal v priporu.

Preklopil na pornič in zavpil: »Ubijaj!«

Da živi med nami izjemno nevaren človek, ki je kar trikrat storil smrtni greh, je iz Srbije pricurljalo v drugi polovici lanskega leta. Pravosodje iz te države je namreč zaprosilo Slovenijo, naj mu ga izroči, da mu bodo na beograjskem sodišču sodili zaradi obtožb o trojnem umoru.

V sodnih dokumentih se je skrivala naravnost grozljiva zgodba. Bilo je leta 1993. Tedaj 21-letni Aleksander je z očetom Jeronimom Francem živel v Beogradu. Že prej je bil bojda poreden ter skupaj s štiri leta starejšim Radovanom Joksićem tihotapil in preprodajal bencin. Nekje pa jima je na uho prišel podatek o 37-letnem beograjskem podjetniku Nebojšu Salatiću, ki je tako bogat, da ima še v svojem stanovanju kup šelestečih bankovcev, in sicer kar 200 tisočakov mark.

Zamisel, da bi se ga še kako izplačalo oropati, je bila menda prav Žlendrova. Toda kako? Protivlomna zaščita v Salatićevem stanovanju je bila neprebojna, zato je (menda spet prav) Žlender našel drugo rešitev. Odločil se je, da bosta bogataša presenetila kar pred vhodom, ga zrinila v stanovanje in oropala. Da bi jih bilo za izpeljavo tega drznega načrta dovolj, sta Žlender in Joksić najela pomagača, 21-letnega Nebojšo Titelca in leto dni mlajšega Aleksandra Stankovića.

Devetega oktobra so šli v akcijo. Titelac in Stanković nista vedela, za kaj gre, in sta bila pozneje na sojenju oproščena, saj sta le čakala v kombiju.

Salatić se je v mraku vrnil domov, z njim sta bila njegovo 23-letno dekle Slavica Kovačević in 17-letni nečak Milan Graoranov. Iz zasede je planil Joksić in trojico s pištolo v roki prisilil, da v stanovanju leže na tla. Žlender je odkorakal v sobo s televizijo. Na daljinskem upravljalniku je nastavil kanal, na katerem se je predvajal pornografski film, in zaklical v drugo sobo: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri takoj ubij, mrtva usta ne govorijo!«

»Tako se je zgodilo,« je na procesu opisoval Joksić, ki je bil sprva obsojen na smrt z ustrelitvijo, pozneje pa so mu kazen spremenil v 40 let zapora.

Bi bežal v Nemčijo?

Več kot dve leti so preiskovalci tavali v temi, zločin pa razrešili šele, ko jim je nekdo izdal, da se Joksić po Beogradu pridušuje, da Salatić sploh ni imel dvesto tisočakov, ampak le neke drobnarije. Te sta mu sicer ukradla in jih skrila pri Aleksandrovem očetu – tudi ta je bil zaradi tega obsojen na eno leto zapora.

Še prej pa je Jeronim Franc sina odpeljal iz Srbije. Po nepreverjenih informacijah je Aleksander nekaj let živel v Nemčiji ter se nato preselil v slovensko domovino, kjer si je ustvaril družino in ima majhnega otroka.

Ko so Srbi lani zahtevali njegovo izročitev, so iz Slovenije kmalu dobili povratno informacijo, da jim Aleksandra Žlendra ne bomo izročili, saj je pač naš državljan. Vodja mariborskih tožilcev Drago Šketa pojasnjuje: »Višje sodišče v Beogradu je na pobudo našega tožilstva Slovenijo zaprosilo za prevzem kazenskega pregona in pristojna okrožna državna tožilka ga je po proučitvi listinskih dokazov tudi prevzela. Medtem so nam Srbi že odstopili vso potrebno obširno dokumentacijo.«

Ker je vroča zadeva postala zelo zrela, so Žlendru raje nataknili lisice, kot da bi ubežal srbsko-slovenski roki pravice. Tožilstvo se domnevno boji, da bi utegnil zapustiti Slovenijo. Pricurljalo je namreč na dan, da ima morda tudi nemško državljanstvo in bi si utegnil nekaj dragocenega časa svobode pridobiti še s selitvijo v Nemčijo.

Če bi bil mladoleten ...

Sprva so lanski podatki iz Srbije govorili, da je bil Aleksander Žlender ob zločinu leta 1993 star šele 17 let, torej ni bil niti polnoleten. Seveda bi bilo v tem primeru popolnoma nerazumljivo, zakaj po 18 letih sploh zahtevajo njegovo izročitev in zakaj se je Slovenija odločila prevzeti kazenski pregon. Če namreč starejši mladoletnik zagreši zločin, mu morajo do 23. leta starosti soditi kot mladoletniku in v teh primerih so tudi kazni popolnoma drugačne ter veliko milejše. Če roki pravice beži do dopolnjenih 23 let, pa ga po zakonodaji za njegov greh ni več mogoče kazensko preganjati.