LJUBLJANA, NEW YORK – Ne glede na to, kaj si kdo misli o nekdanjem predsedniku države dr. Danilu Türku kot potencialnem kandidatu za novega generalnega sekretarja OZN, bi že minimum političnega bontona zahteval, da se predvsem tisti, ki ga domnevno tako dobronamerno podpirajo, vprašajo, ali je sploh smiselno, da se prav on poteguje za tako častitljivo funkcijo. In zakaj bi v tem hipu najvidnejši predstavniki slovenske države (predsednik republike Borut Pahor, premier dr. Miro Cerar mlajši, zunanji minister Karl Erjavec) morali to sami sebe vprašati?
Kaj bo imela Slovenija od tega?
To bi morali storiti že zaradi tistega, kar so govorili na letošnjem vrhu slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju. Na Brdu so namreč dobesedno tekmovali v poudarjanju, da bo nujno treba (o)krepiti verodostojnost, ugled in prepoznavnost naše države v tujini, da bi morali poleg tega, to je opozoril Pahor, »razviti tiste naše specifike, ki nas bodo odlikovale«, denimo tiste, povezane s spravo. Ja, tudi o tem je govoril Pahor, ko je naštel specifike (posebnosti), ki naj bi »dale naši identiteti v mednarodni politiki neko posebno žlahtnost«. Pa ima dr. Turk kaj skupnega s spravo?
No, ja, v bistvu smo si ga zapomnili prav po tem, da je na novinarsko vprašanje, ali se namerava kdaj še sam pokloniti žrtvam ideološkega genocida po drugi svetovni vojni – vprašanje mu je bilo postavljeno v Trbovljah leta 2009, pred začetkom proslave ob 8. marcu, in v času, ko je skupna delegacija tedanje slovenske in hrvaške vlade s polaganjem venca pri kapelici pred rovom Barbara (Huda jama) poklonila spominu na tamkajšnje žrtve srhljivih usmrtitev –, arogantno in cinično odgovoril: »Danes sem tu iz drugega, prvorazrednega razloga in o drugorazrednih temah ne bom govoril.« Mogoče pa je Pahor na Brdu govoril o neki drugi spravi? Dejstvo vsekakor je, da je Pahor, ko je pojasnjeval pomen slovenskih kandidatur za različne mednarodne funkcije, podporo kandidaturi dr. Danila Türka za položaj generalnega sekretarja OZN navedel kot nekaj tako rekoč samoumevnega. Je pa hkrati le opozoril na nekaj: da, če se že Slovenija odloči za takšno kandidaturo, »mora biti vztrajna, mora izvesti argumente in se za svoj uspeh tudi postaviti«.
Prvič, politika je, natanko tako, umetnost možnega, drugič, v mednarodni politiki ni nobena podpora samoumevna. Ja, lahko bi rekli, da je Pahor nekoliko zamešal vrstni red smiselnih ravnanj in odločitev: najprej bi slovenski politični vrh namreč moral preveriti, ali bo lahko vztrajal, ter se uskladiti, ali ima za to dovolj argumentov, in se šele potem odločiti za morebitno podporo tovrstni kandidaturi. Drži kot pribito, nujno bi potreboval tudi tako imenovani strateški razmislek, celo več, tudi še scenarij B, s katerim bi si vnaprej odgovoril na krucialno vprašanje: kaj dobrega in koristnega bo imela naša država od takšne kandidature, če bodo tako imenovani veliki igralci (predstavniki ZDA, Rusije, EU in tretjega sveta v OZN) nazadnje ugotovili, da slovenski kandidat še zdaleč ni primeren za generalnega sekretarja OZN.
Brez odgovornega strateškega premisleka je žal povsem neresno, če premier dr. Miro Cerar izjavi, češ da bo pač tudi njegova vlada vztrajala pri podpori kandidaturi dr. Türka, za katero se je odločila že vlada mag. Alenke Bratušek, in potem vodje naših diplomatsko-konzularnih predstavništev očetovsko zaprosi, naj nekdanjemu predsedniku države zagotovijo vso potrebno diplomatsko in logistično podporo. Če pred tem ni ustreznega strateškega razmisleka, je takšno »solidarno« pozivanje zgolj farsa. V nasprotnem nam grozi še ena blamaža, podobna tisti, povezani s kandidaturo Bratuškove za podpredsednico Evropske komisije. Saj ne gre za to, ali se bo dr. Türk čez nekaj let lahko ob kakšnem šanku hvalil, da sta ga, ko je preizkušal srečo in je žal potem imel smolo, podpirali kar dve vladi (vlada dr. Cerarja in vlada mag. Bratuškove), vprašati bi se morali, ali je njegova kandidatura res lahko Sloveniji v ponos. Kaj si večina slovenskih državljank in državljanov misli o vrednosti (ugledu) dr. Türka, nam je precej že leta 2012 povedal rezultat predsedniških volitev, na katerih ga je prepričljivo premagal Borut Pahor. Türka je podprlo samo 32 odstotkov volivcev.
Deli že Slovence, pa ne bo OZN? Del opozicije sploh ne dvomi: zdajšnji slovenski politični vrh ne bi smel tako lahkotno podpreti kandidature dr. Danila Türka za generalnega sekretarja OZN. »Nekdo, ki ni bil dober za predsednika naše države, ne more biti dober niti za generalnega sekretarja ZN. Človek mora imeti za takšno funkcijo dobre kompetence, obenem pa mora biti tudi neoporečen že v svojih minulih ravnanjih. A predsednik vlade dr. Miro Cerar se je odločil po svoje,« je dejala predsednica NSi Ljudmila Novak. Mag. Branko Grims je bil v imenu SDS še ostrejši: »Türk zagotovo ni človek, ki bi spoštoval občečloveške vrednote. Prav zaradi tega, ker je z dejanji pokazal, da ne spoštuje temeljnih vrednot, ki jih zagovarja Organizacija združenih narodov – kot primer naj navedem, da je, ko je bil predsednik republike, odlikoval nekdanjega šefa totalitaristične politične policije prejšnjega režima (Tomaža Ertla, op. J. V.) –, tudi nima prav veliko možnosti, da bi postal generalni sekretar.« |
