Jadranski turizem letos cveti, še zlasti hrvaški. Ponekod, denimo v Dubrovniku, se obiskovalcev že otepajo, saj staro mesto komajda še požira tudi do sedemtisočglavo armado, ki z zasidarnih potniških ladij vsak dan preplavi središče. Leto rekordov pa je tudi leto nategov in krvavih bitk za prostor pod soncem in v senci.
Nas je stanovanje čakalo, plačali smo na koncu, in to ne predrago – v nasprotju s tistimi, menda jih je več deset, ki so plačali vnaprej, potem pa na kraju samem, kot se grdo reče, ostali pred zaprtimi vrati ali celo prišli na neobstoječi naslov, s katerim jih je prevaral namišljeni stanodajalec.
Tudi okupacije plaž z brisačami za rezervacije, ki so hit sezone, k sreči nismo doživeli, plažni koncesionar pa nas je z ležalnikom odrl samo enkrat, ko res nismo mogli drugače. Seveda pa smo tudi mi plačali davek na tuje poreklo in naivnost.
Gospa domačinka, Dalmatinka, najbrž Kate ali Ane, je na pomolčku v največji pripeki sedela pod marelo, kvačkala, čvekala, čakala in na koncu tudi prodajala – od olivca do travarice. Očitno vse domače, kaj pa drugega, same otoške posebnosti. Posebnost so bile tudi (začetne) cene za frišne bledolične turiste, ki smo se komaj dobro razpakirali v apartmaju: denimo 90 kun za mali kozarček kozjega sira v oljčnem olju. Za sirček smo se le vljudno zahvalili (kupili smo ga nekaj metrov naprej na rivi, kjer nam je lokalna mularija enako zadevo prodala za 50 kun), za travarico – ta bila je res predobra – pa je spustila ceno, takoj ko je končno le slišala, da se nad cenami zgražamo po slovensko. »A, Slovenci, naši ste?!« se je opravičila in smo za dva deci namesto izklicne cene 70 kun plačali 50. No, čez par dni sem jih na drugem koncu otoka na štantu pri hiši z apartmaji odštel 70 – za liter.
As ti gospe, bi najbrž zaklel kleni Dalmatinec, če bi od svoje lokalne branjevke slišal, kar smo mi. Ampak to je seveda nemogoče, kajti marsikje na hrvaškem morju med glavno turistično sezono ni v veljavi samo uradni cenik, s katerim najprej postrežejo gostu, temveč so cene dvojne: astronomske čakajo na tuje naivneže, medtem ko jih za domače spustijo na zemljo, se pravi pod mizo. Tam se kategorija domači razdeli še naprej: na prvo- in drugorazredne naše, sem izvedel od domorodca. Kar najbrž pomeni, da sta tista dva deci moje travarice vredna največ 15 kun...
