PODPLAT – Tudi če je človek trdnega značaja, se težko spoprime in še težje sprejme hude stvari, povezane z zdravjem. In nedvomno je še težje za mlade. Za tiste, ki so šele začeli dobro živeti. Krivično in nepošteno ali ne, življenje piše različne zgodbe in pri tem ne izbira. Zakaj je tako, kot je, izbralo njega, se Denis Gregl ne sprašuje več, čeprav ima šele 28 let. Voljo, misli in energijo je raje usmeril v to, kako spremeniti usodo, v kateri se je znašel zaradi zdravja. Postal je paraplegik.
Njegova kalvarija se je začela po naključju in zaradi drugih stvari. Zaradi anteriorne meningokele ter tumorja v mali medenici so ga napotili na oddelek za nevrokirurgijo UKC Maribor, kjer so mu z operacijo odstranili tumor in izločili meningokelo. Po posegu pa je v spinalni kanal vdrlo blato in nastale so obsežne okužbe, zaradi česar so bile potrebne večkratne revizije. Poleg tega je več mesecev prejemal antibiotično in antimikotično terapijo.
Iz bolnišnice paraplegik
Po operaciji junija lani pa so stvari šle navzdol. Zdravniki so mu odstranili cistični tumor v mali medenici. Po prebuditvi je dobro gibal, med pooperativnim okrevanjem pa je večkrat opazil izcedek iz rane, ki bi lahko prihajal tudi iz danke. Zato so mu tri dni zatem vstavili zunanjo ledveno drenažo, zaradi katere se sicer izcedek ustavi, vendar se je razvil meningitis. Po infektologovem nasvetu so mu predpisali antibiotik. Konec junija, natančneje 25., ki se mu je za vedno vtisnil v spomin, pa se je začela kalvarija. »Ob približno 4. uri zjutraj na lepem nisem več mogel premikati nog. Kot se je pokazalo, se je razvila flakcidna paraplegija. Zato so mi takoj zjutraj opravili MR lumbalne hrbtenice, ki je pokazal kolekcijo v torakalni in ledveni hrbtenici, zelo verjetno gnojno. Odločili so se za takojšnjo revizijo in opravili laminektomijo L2, interoperativno pa so ugotovili, da je prisotno blato znotraj spinalnega kanala ter tudi na mestu rane sakralno. Zgodila se je perforacija stene danke. Abdominalni kirurg je zaprl perforacijo, nevrokirurg pa napravil revizijo in izčistil spinalni kanal. Premeščen sem bil v reanimacijo, a se stanje ni popravilo. Ostala je flakcidna paraplegija, občasno pa še manjši izcedek iz rane,« pravi.
Znova je bil sprejet na oddelek, a stvari so, kot kaže, šle preveč svojo pot, saj je postal paraplegik. Z nogami, ki mu ne služijo več. Od takrat je njegovo življenje v primerjavi s prejšnjim kot dan in noč.
Verjetno ni treba poudarjati, da se je Denisu, ki je dotlej še nekako stiskal zobe in prenašal preiskave, operacije in drugo, takrat podrl svet. Tako rekoč zbuditi se in izvedeti, da si paraplegik, stre še tako močnega človeka. Še toliko bolj, ker meni, da je njegovo stanje tudi posledica krivde medicine. Pravi, da to izhaja tudi iz odpustnega pisma, ki ga je dobil in na podlagi katerega poziva UKC Maribor, da njegovo vodstvo prevzame odgovornost za storjeno napako pri operativnem posegu, ki je povzročila njegovo paraplegijo. A to ni edina posledica, s katero se hočeš nočeš mora soočati. »Zaradi poškodbe hrbtenjače imam tudi motnje v izločanju urina in druge težave, na primer s krvnim tlakom in podobno, še vedno imam tudi bakterijo E. coli oziroma ESBL. Moje noge so hrome. Zato sem odvisen od pomoči staršev. Zaradi poškodbe živčevja tudi nisem zmožen niti samostojnega prestavljanja z vozička na posteljo in za to potrebujem nekoga,« pripoveduje. Nima več službe in zdaj prejema socialno pomoč. Po poklicu je gostinec, vendar ni več zmožen za delo. Zato mu pomagajo tudi starši. Mama je invalidsko upokojena, oče pa zaposlen, čeprav je tudi sam zaradi poškodbe rame invalid 3. kategorije. »Tako se zgodi v življenju, namesto da bi jaz pomagal staršem, onadva pomagata meni,« grenko pripomni in doda, da bi dal vse, da bi se čas zavrtel nazaj. A ker to ni mogoče, je pomembneje, da je (p)ostal borec in da se ne vda v usodo.
Peščena ovira
Kljub tragični življenjski poti in šoku, ki ga je zaradi tega doživel, je spoznal, da življenje tudi preseneča. Sam, denimo, je bil nemalo presenečen tudi nad sabo in še danes to pravzaprav težko povsem verjame. »Nikoli si ne bi mislil, da bom to, kar se mi je zgodilo, sprejel tudi z delno pozitivnostjo. Ne z vdanostjo, ampak optimizmom, to pa je nekaj povsem drugega. Sicer bi rekel, da sem že prej bil pozitivna oseba, ampak situacije, kot je moja, stvari postavijo na glavo in ljudi popolnoma spremenijo. Tudi mene so spremenile, a na srečo nisem zapadel v malodušnost, depresijo in podobno, saj sem se moral vzeti močno v roke,« nadaljuje. Tudi če stvari niso več, kot so bile prej, življenje teče dalje in od posameznika je odvisno, ali bo dalje plul s tokom ali se bo vdal. Denis se je primoral k soočenju s tem, kar je. »Želim si in trudim se, da bi se življenje vrnilo nekega dne v nekdanje tire. Če pa ne, pa si ga želim narediti vsaj čim znosnejšega in lepšega. V bistvu grem znova od začetka, in to so zelo težke stvari. A življenje gre dalje, svet se ni nehal vrteti zaradi tega, kar se je zgodilo meni.«
Zato je odločen, da se po najboljših močeh potrudi pri stvareh, na katere lahko tako ali drugače vpliva tudi sam. Njegovo življenje je namreč omejeno, ni pa končano. »Rad grem ven, naokoli, da živim življenje, kolikor pač kljub vsemu lahko. Priklenjen sem na voziček, a to ne pomeni, da sem nepokreten. Žal pa kljub vsemu samostojno ne morem daleč,« nadaljuje. Zaplete se namreč že na samem začetku belega sveta, v katerega si želi. Dovoz na cesto, ki vodi od njihove hiše, je makadamski in zato zanj pomeni nepremostljivo oviro. Rešitev je logična, asfaltiranje, a hkrati tako rekoč nemogoča. Zaplete se pri stroških, saj zneska sam nikakor ne zmore. Po naključju je tako prišel v stik s slovenskim poznavalcem urejanja okolja ter estradnim mecenom in tudi dobrodelno dejavnim Silvom Bezjakom. Ta se je odločil, da mu priskoči na pomoč. »Če lahko, pomagam, saj sem tudi sam že bil v takšni situaciji in zelo dobro vem, kako je. Če uporabim prispodobo, siti ne razume lačnega, lačni ne sitega. Ne morem pomagati vsem in v vsem, ampak kolikor lahko. Denisu bom pomagal poiskati donatorje, kakšnega gradbinca, morda tudi občino in podobno, da bi skupaj poskrbeli za asfaltiranje dovoza, ki bi mu uresničil sanje. Lotil pa bi se tudi kakšne dobrodelne prireditve, da bi zbrali kakšen evro,« pravi.