Alenka Bratušek in njeni ministri so očitno zelo zasedeni. Na seznam za privatizacijo državnega premoženja so najprej uvrstili Aerodrom in Adrio Airways. Ko pa se je v teh dneh oglasil prvi veliki resni investitor iz Kitajske, ki želi vlagati svoj kapital v Slovenijo, zanj preprosto niso našli časa. Minister za infrastrukturo je dejal, da se s tem ne bo ukvarjal, niti minister za gospodarstvo ni zainteresiran, predsednica vlade pa očitno tudi ne. Vlada s tem, ko nobeden izmed ministrov ni pripravljen sprejeti resnega tujega investitorja z Daljnega vzhoda, pošilja signal, da jo investicija ne zanima. Premierka in njeni ministri so še enkrat pokazali popolno nepoznavanje in nerazumevanje kulture tujih investitorjev, ki prihajajo iz okolij, kot sta Rusija in Kitajska, za kateri je značilna močna vloga države v gospodarstvu.
Investitorji iz teh držav se želijo pred odločitvijo o investiciji vedno srečati s predstavniki lokalne oblasti in na ta način preveriti, ali je njihova investicija zaželena ali ne. Nekako v smislu stare kmečke navade, ko je mladenič, preden je zasnubil dekle, najprej pridobil dovoljenje njenega očeta. Popolno ignoranco slovenske vlade bo investitor razumel, kot da ni zaželen. Gre za precej nenavadno in lahkomiselno prakso premierke in njenih ministrov, saj slovensko gospodarstvo potrebuje svež kapital kot Sahara vodo. Poleg tega so morali davkoplačevalci v zadnjih letih že večkrat reševati izgubarsko državno letalsko družbo. Med letoma 2007 in 2011 je država namenila okrog 85 milijonov evrov dodatnega davkoplačevalskega denarja za poslovanje Adrie. Te dokapitalizacije zdaj zaradi domnevno nedovoljene državne pomoči preiskuje celo Evropska komisija.
V interesu slovenskega gospodarstva je, da povečamo obseg gospodarske menjave s hitro razvijajočimi se gospodarstvi, kot je Kitajska, ki bo po ekonomskih projekcijah do leta 2017 postala največje svetovno gospodarstvo. Vlada ravna v skladu s staro socialistično parolo Tujega nočemo, svojega ne damo, pri tem pa ni jasno vsaj dvoje. Prvič, čemu je Adrio in Aerodrom uvrstila na seznam za prodajo, če ministri pozneje ne najdejo časa za sestanek z resnim potencialnim tujim investitorjem z Daljnega vzhoda? Drugič, če vladi ni v interesu krepitev gospodarskih odnosov z največjim svetovnim gospodarstvom, kaj je potem sploh njen interes? Tuj kapital, s katerim bi zagnali gospodarstvo, v Sloveniji očitno ni dobrodošel, svojega pa nimamo. Mogoče pa nam le še ne gre tako slabo, če ministri nimajo časa za resne gospodarske projekte.