BOGASTVO

Tujci želijo našo vodo

Objavljeno 26. april 2015 18.50 | Posodobljeno 26. april 2015 18.51 | Piše: Andrej Predin

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je prepričana, da so se ideje o privatizaciji vodovodnih sistemov le potuhnile in bodo kmalu spet vzniknile.

Tako je videti realnost naših oceanov.

Za večino Slovencev je voda nekaj samoumevnega in lahko dostopnega. Prav zato preredko pomislimo, kako zelo dragocena je in da dejansko nimamo alternative, saj brez nje ne moremo preživeti. Tega se seveda zavedajo predstavniki globalnih korporacij in drugi ter to izkoriščajo za lastni zaslužek. Če je še pred desetletji veljalo, da je voda danost, ki pripada celotnemu človeštvu, smo bili v zadnjih letih priče številnim poskusom privatizacije vode in državnih vodovodnih sistemov, ki jih je podpirala tudi naša politika. Takrat je bil odziv javnosti silovit, in pod tem pritiskom so se interesi lobijev potuhnili. A le začasno.

Zgrešene politične odločitve

»Tuji kapital, ki poskuša s koncesijami za dolga leta izkoriščati slovensko vodo, je že tu. Poglejmo le Radensko, Rogaško in Laško ter kmalu ljubljansko vodo. Prepričana sem, da so se ideje o privatizaciji vodovodnih sistemov le potuhnile in da bodo kmalu spet vzniknile v drugačni podobi. Ne mislim sicer, da bi ostali brez nje, a njena cena utegne biti vse višja. Globalno se vojne za vodo, zamaskirane z drugimi razlogi, že dogajajo. Poglejmo le Severno Afriko in Bližnji vzhod,« pravi Lučka Kajfež Bogataj, ki je nedavno izdala knjigo Planet voda, v kateri podrobno in poučno predstavi različne aspekte vode.


Vojna za vodo

»V vojno za vodo je svet vstopil že zdavnaj. To, kar je bila za 20. stoletje nafta, je za 21. voda. Gonilo modernih konfliktov. Ni naključje, da večina spopadov poteka tam, kjer je najbolj vroče in najbolj suho. Islamska država se že dve leti strateško premika ob ključnih vodnih virih Bližnjega vzhoda in jih velik del tudi nadzoruje,« pravi novinar Boštjan Videmšek. »Te vojne so neizogibne. V svetu, ki mu vladajo globalne korporacije in kjer se voda držav(e) drastično zmanjšuje, je kakršno koli optimistično razmišljanje popolna iluzija. Tako imenovana mednarodna raven ne obstaja. Obstaja pa nacionalna: a ta je odvisna od dnevnopolitičnih težav s prebavo in negativne družbene selekcije, zato se s ključnimi vprašanji ne ukvarja.« 
 

»Zavest, da je naša pomembna dobrina in strateški naravni vir, se počasi, a vztrajno krepi. Pri nas je obilica vode povzročila, da nismo oblikovali spoštljivega odnosa do nje. A časi, ki prihajajo, utegnejo biti zaradi podnebnih sprememb in zunanjih pritiskov na naše vodne vire precej drugačni. Še posebno slovenske politične in strateške odločitve o vodi so bile in so še vedno precej zgrešene,« naravovarstvenik Anton Komat opozarja na alarmantno stanje na bregovih vodotokov, kjer sekamo vegetacijo in betoniramo struge. »Ti posegi se delajo pod krinko poplavne varnosti, toda na delu so prav tisti, ki so s svojimi posegi zrušili vodni režim pokrajine. Dobiček se ustvarja iz nesreč ljudi. Najprej z regulacijami povzročijo poplave, potem pa pridejo isti reševat stanje, tako da vodo odvajajo iz pokrajine. Slovenija je zato padla v vodni stres, v katerem bo poplavam sledila katastrofalna suša. To je okoljski kriminal, ki ga celo podpiramo z javnim denarjem. Vodo moramo zadrževati v pokrajini na sonaravni način, restavrirati moramo stranske rokave, poplavne gozdove, loke in močvirja. Prav tisto, kar smo uničili ali uničujemo.«

Kar polijemo, tudi spijemo

V Sloveniji je zakoreninjena iluzija obilja vode, ki pa kot vsaka lahko prinese veliko razočaranje. »Imamo je res veliko, toda polovica vodnih virov je na meji kontaminacije, četrtina je kontaminiranih in le četrtina prinaša neoporečno pitno vodo. Pozorni smo na kakovost vode iz pipe, toda prepogosto pozabljamo na podtalnico, ki je njen vir. Zavedati se moramo, da vse, kar polijemo, tudi spijemo,« opozarja Bogatajeva na zastarelo infrastrukturo, saj se v naših vodovodnih sistemih izgublja ogromno pitne vode.


Spremenimo ustavo

»Aktivisti smo dali pobudo za spremembo ustave, kjer bi zapisali, da so vodni viri in voda javna in skupna dobrina državljanov Slovenije, torej se ne morejo privatizirati,« pojasnjuje Anton Komat. »Državni svet je to soglasno podprl in predlog je bil že lani pred poslanci državnega zbora, vendar je bil ta razpuščen. Ta čas so poslanci štirih strank podali predlog za spremembo ustave in prepričan sem, da se bo to zgodilo. Objavili bomo imena vseh poslancev, ki bi na glasovanju zagovarjali privatizacijo vode.«
 

Podtalnico ogroža kmetijstvo, manjka čistilnih naprav, neprečiščena voda se še vedno izliva iz industrijskih obratov v naše reke. »Tudi padavinska voda zaradi izjemno obsežnih betoniranih ali asfaltiranih površin ne najde poti v podtalnico, ampak se po ceveh odvaja v bližnji vodotok,« pojasnjuje Komat in se zavzema za omejeno uporabo kemičnih gnojil in pesticidov, ki končajo v podtalnici.

Varčujmo z vodo

Evropejec v povprečju porabi 5000 litrov vode na dan! Večina gre v prehrano. Danes 1,2 milijarde ljudi živi v pomanjkanju vode, do leta 2030 pa naj bi jih že štiri milijarde. To seveda s pridom izkoriščajo poslovneži, ki prav v države z vodno krizo prodajo največ ustekleničene vode. V Sloveniji se je v plastenkah na policah trgovin pojavila dokaj pozno, a še takrat je bila večina nad tem dejstvom presenečena in prepričana, da se prodaja ne bo obnesla. Danes pa imajo številna delovna okolja poleg pitne vode iz pipe v pisarnah in na hodnikih tudi avtomate z ustekleničeno.


Voda v Sloveniji

V naši državi je kljub majhni površini kar 59 rek, katerih skupna dolžina znaša 2500 kilometrov. Podzemna voda je vir pitne za 97 odstotkov prebivalstva. Največ, tri četrtine, je porabimo v energetiki, desetino v industriji in za pitje. Poraba v kmetijstvu je majhna. Celotni slovenski vodovodni sistem je dolg 22.000 kilometrov in ima pol milijona priključkov. Na leto po nekaterih ocenah izgubimo od 50 do 500 milijonov kubičnih metrov vode.
 

»Najprej poglobimo znanje o vodi. Berimo poročila o kakovosti pitne vode javnega vodovodnega podjetja v svojem kraju. Sproti poskušajmo prepoznati, kaj ogroža stanje voda,« svetuje Bogatajeva, ki ugotavlja, da se redko udeležujemo javnih posvetovanj in razgrnitev občinskih prostorskih načrtov. Sodelovanje pomeni tudi opozarjanje na neskladja ali kratkoročno logiko posegov in dejavnosti na vodnih ter priobalnih zemljiščih, vodovarstvenih območjih, mokriščih in drugih z vodo povezanih območjih. Slabo smo pripravljeni na poplave, suše, erozije in plazove, ki so posledica podnebnih sprememb. S pridobljenim znanjem in informiranostjo lahko zmanjšujemo svoj vpliv na vodni krog. Navaditi se moramo varčevati z vodo, a ne zgolj v kuhinji, kopalnici ali na vrtu. 

 

Deli s prijatelji